(KOMENTAR) Ti meni, jaz tebi

Ko je bivši predsednik republike Borut Pahor v predsedniški palači prirejal javne predstavitve kandidatov za visoke položaje, ki jih v izvolitev predlaga vsakokratni šef države, predtem pa sporočal urnike sestankov s političnimi strankami, ker vsi postopki na koncu pridejo v parlament, je bil v glavnem deležen nasmihanj v smislu - ah, Pahor. Ampak kaj imamo zdaj? Ob neznanem času na znanem kraju, pri predsednici republike, si kljuko na zaprtih vratih podajajo predstavniki poslanskih skupin, nato pa v javnost pridejo kvečjemu skopa obvestila predsedničinega urada - v glavnem, da politične stranke ne podpirajo nobenega od predlogov, h katerim predsednico republike zavezujejo ustava in zakoni. Nakar je predsednica primorana ponoviti vajo. In še eno. In še eno.

Megla nad postopki strankam, po naravi stvari najprej vladnim, nato še preostalim, seveda paše. Manj kot se ve o trenutnem "našizmu", bolje za nas, si mislijo. Nivo te samovolje do konca in naprej ilustrira izjava vodje največje poslanske skupine, Svobode, Nataše Avšič Bogovič (ki je, da se ne pozabi, na tem položaju samo zato, ker je njenega predhodnika predsednik vlade poslal vodit obrambno ministrstvo) po pravkaršnjem drugem krogu "usklajevanj" pri predsednici, se ve, da neuspešnem. "Če in ko bo predsednica kandidatko (za guvernerski položaj, op. a.) predlagala, smo v koaliciji v tem trenutku usklajeni, da ima kandidatka Saša Jazbec 46 glasov, kolikor jih potrebuje na tajnem glasovanju," si je po vseh dozdajšnjih krogih političnega izsiljevanja še enkrat privoščila izreči Nataša Avšič Bogovič. Ker pač lahko. Ker je Svoboda. Ker ... Predsednica republike pa je, po drugi strani, že pred prvim kadrovskim postopkom od vseh, v katerih po funkciji sodeluje, izpustila priložnost za morda manjši cirkus in manjšo škodo, ko se ni - verjemimo, da zato, ker je bila nova v politiki - odločila za preglednost. Pomagala bi sebi in postopkom, v katerih se zdaj, ko so popolnoma nejavni, očitno brez konca trguje = politično taktizira, pri čemer še vsak dan bližje (pred)volilnemu času v državi. Zlahka si mislimo, kako gre in bo še šla ta licitacija na račun prijavljenih pa tudi ugleda institucij in države: "ti meni, jaz tebi". Sploh ker so skorajda že pred vrati zaključki mandatov več kot polovice zasedbe ustavnega sodišča, ko bo temperatura v politiki zavrela, predsednica republike pa bo prvič pred težko nalogo, da predlaga imena za sodišče, ki kontrolira politični veji oblasti in je nad njim vsaj doma le modro nebo.  

In če je bilo skrajno malo verjetno, da se bo ustavna večina politike strinjala z nemajhnimi posegi v ustavo zato, da bi omejili dostop do ustavnega sodišča, ni opravičila za zavlačevanje s prevodom referendumske volje o načinu volitev v prakso. Tu se je vladna koalicija po referendumu, ki jo je politično zadolžil in je bil nedvoumen, čeprav posvetovalen: volivci želijo preferenčni glas!, prostovoljno, seveda pa ne brez egoistične računice, naredila za talko opozicijske NSi. Ta pa je to, kot že prej pri načinu postavljanja rednih sodnikov, izkoristila - zdaj tako, da je že jasno, da bomo tudi leta 2026 državnozborske poslance izbrali po odločilni volji strank, ne volivcev.