Urška Mlinarič
Lokalna oblast, županstvo z občinskim svetom, je najbližje vsakemu prebivalcu. To je raven oblasti, ki je odgovorna, da občankam in občanom zagotavlja v njihovi neposredni okolici temeljne storitve, od vrtcev, osnovnega izobraževanja, zdravstvene oskrbe na primarni ravni do asfaltirane ceste v vsak zaselek, vodovoda in elektrike. Ko je kaj narobe, jih bo najprej slišal župan/županja – slednjih je na žalost še vedno le peščica. Slišal/-a jih bo, če je ali ni odgovoren za občanov žulj. Nobenega dvoma ni, da lokalni politiki najbolj poznajo nevralgične točke v posamezni občini, ki jih je nekako v razumnem roku treba rešiti, sicer jih bodo nezadovoljni volivci na naslednjih volitvah zamenjali.
Težava, ki pri tem nastopi, je največkrat, poleg dolgotrajnih upravnih postopkov, denar za zadovoljevanje potreb prebivalstva. Županje in župani skupaj s svojimi občinskimi združenji že dve desetletji opozarjajo, da je ob nalaganju nalog občinam treba zagotoviti denar. Nekaj je bilo pred leti v smeri razbremenitve narejeno, a ne v zadostni meri. Vsakoletna pogajanja med vlado in občinskimi združenji o višini povprečnine – znesek na prebivalca za obvezne naloge – cefrajo živce eni in drugi strani. Nezadovoljstvo po vsakokratni določitvi zneska je običajno le na eni strani.
Zdaj sicer vlada – kot se je zavezala ob dogovoru o višini povprečnine za leto 2024 in 2025 – preko novele o financiranju občin želi priznati nekaj dodatnih dejanskih stroškov, ki jih imajo zlasti večje občine. A kaj, ko to ni dodaten denar, temveč se zajeda v že določen kolač primerne porabe. Zato se zdi, da gre zgolj za poskus gašenja požara. Prebivalci občin so pač navajeni na določen standard javnih storitev - profitno usmerjene banke in pošta so se že umaknile iz marsikatere občine.
Vzdrževanje ravni storitev na občinski ravni je zahtevna naloga
Ta standard storitev je visok, to je treba priznati, čeprav pogled skoraj v vsaki občini razkriva, da bi pri marsikakšni investiciji denar lahko smotrneje porabili. Hkrati se lokalne oblasti zavedajo, da se bodo težko obdržale, če bi poskušale zniževati že pridobljene standarde. In tako pogosto ne ostane drugega, kot da se zadolžujejo.
Čeprav se državi raven zadolževanja ne zdi skrb zbujajoča, računsko sodišče pogosto skozi preglede opozarja na anomalije in nujnost skrbnejšega poslovanja. Zato bodo morale ob možnosti dodatnega zadolževanja občine še kako premisliti, da ne zabredejo pregloboko. Ali se bo možnost izdaje občinskih obveznic, kot jih predvideva novela, izkazalo za uporaben ukrep, v tem trenutku ni mogoče oceniti. Vsekakor, ko so občine iskale možnosti zniževanja stroškov, se je skozi dve desetletji spodbujanja skupnih občinskih uprav, to izkazal kot korak v pravi smeri. Seveda, kot se to rado zgodi, so tudi tu župani našli nišo. Dobro poučeni povedo, in to kažejo tudi podatki, da so enostavno svoje zaposlene začeli prezaposlovati na skupne občinske uprave, s čimer so se delno razbremenili stroškov dela. Zato se zdi finančna kapica na tovrstno sofinanciranje prava smer.
Vsekakor pa imajo tako vlada kot lokalne skupnosti še veliko manevrskega prostora, da ob vzdrževanju doseženih standardov življenja ljudi v lokalnih skupnostih poslovanje izboljšata. Nedvomno tudi s pomočjo še boljšega koriščenja evropskih sredstev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
