(KOMENTAR) Sooblikovalci slovenske nogometne krajine niso bili butasti

Butasti bomo, če ne bomo iz tega potegnili nekaj dobrega za slovenski nogomet. To je bilo eno od glavnih sporočil selektorja slovenske nogometne reprezentance Matjaža Keka tistega prvojulijskega ponedeljka, ko je Portugalska šele po streljanju enajstmetrovk končala slovenski pohod po Euru 2024. Štiri mesece (in še teden dni za povrh) kasneje je bolj ali manj jasno, da selektorjev poziv pri sooblikovalcih slovenske nogometne krajine ni bil spregledan.

Članska reprezentanca je zagon z Eura izkoristila v ligi narodov, kjer ima pred zadnjima nalogama v skupini B povsem realne možnosti, da se prebije v prvi kakovostni razred tega tekmovanja, mlada reprezentanca se je prvič čez kvalifikacije prebila do velikega tekmovanja, Celje in Olimpija vihtita našo zastavo v konferenčni ligi, Maribor, ki se mu je evropska jesen izmuznila na zadnji stopnički, v dobi, ko vse več niti v klubu vlečejo (bodoči) turški investitorji, samozavestno napoveduje vrnitev na vrh …

Globel do največjih je še vedno (in vedno bo) prevelika, da bi se predstavniki globalno najbolj priljubljenega športa lahko razglasili za velesilo, so pa pečati dovolj globoki za jasen signal, da je Slovenija zraven. Olimpija je iz Helsinkov prinesla drugo zmago v tej sezoni konferenčne lige, Celje bi v Sevilli moralo zdržati le še zadnji napad, da bi k veličastni zmagi proti Bašakšehirju lahko dodalo še točko iz obračuna proti Betisu. Vsaj v po kakovosti tretjem najmočnejšem Uefinem tekmovanju sta slovenska kluba konkurenčna. Tudi če se na drugo stran postavijo klubi s 13-krat vrednejšo zasedbo. Grofi so v Andaluziji kljub nesrečnemu porazu to potrdili.

Tri zmage, pa še te v sicer močni, a še vedno tretji ligi, so premalo, da bi jesen 2024 razglasili za zlato dobo slovenskega klubskega nogometa - ne nazadnje so arhivi Ljudskega vrta polni dokazov, da se da še višje -, so pa znanilec, da slovenska liga ni obsojena na pozabo. To potrjuje tudi zadnji seznam vpoklicanih reprezentantov z močno zasedbo predstavnikov prve lige, ki ga je sestavil Kek. 

Tisto najboljše, kar lahko ponudi slovenski klubski nogomet, še prihaja. V nedeljo se bosta v večnem derbiju udarila Olimpija in Maribor. Boštjan Cesar, novi strateg Maribora, bo na prvem zrelostnem izpitu na samostojni trenerski poti ugotavljal, ali so njegove ideje podobno učinkovite kot tiste, ki jih je v Stožice preselil Victor Sanchez. In ali je zmaje (uspešno) evropsko gostovanje dovolj načelo, da bodo popustili na domači fronti, hkrati pa ga najbrž čaka še kakšna provokacija s tribun. Da je Ljubljančan sprejel vabilo večnega rivala, med pristaši zeleno-belih pač ni bilo ravno pospremljeno s simpatijami.

Bodo pa tribune polne. Najbrž tudi na sektorju za navijače gostujoče ekipe. Pa čeprav so gostitelji pošteno razkurili viole in ostale mariborske navijače, ko so vstopnicam za navijače gostov prilepili precej višjo ceno kot za domače. Kulisa bo, manjka le še igra. Če se bo uresničila še ena selektorjeva napoved, bo najboljše. Naj zmaga nogomet!