Po dveh letih pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja in dveh mesecih intenzivnih preračunavanj ter priprav aneksov v posameznih kolektivih, javni uslužbenci v teh dneh na svoje račune dobivajo v povprečju petdeset do sedemdeset evrov neto višje plače. To je za večino zgolj prvi obrok od celotnega zneska, ki pripada posamezniku. Končni znesek povišice je odvisen od plačnega razreda, ki ga je nekdo zasedal pred prevedbo, in od pogajalske odločitve, za koliko se bodo odpravila plačna nesorazmerja na delovnem mestu, ki ga zaseda.
Kljub temu je marsikdo ob pogledu na prejeti aneks, ki razkriva znesek celotnega dviga in njegovo postopnost, doživel učinek hladnega tuša. Še zlasti v luči vse večje draginje, ki smo ji priča iz meseca v mesec. In ob zavedanju, da bo zaradi postopne izvedbe prenove plačnega sistema v javnem sektorju, saj reforma to ni, del povišice odnesla inflacija.
Prva nezadovoljstva ne le zaradi uvrstitev, temveč tudi primerjav s kolegi v kolektivu se že kažejo. Še kar nekaj se jih bo najverjetneje izrazilo v prihodnjih tednih in mesecih. Nadaljnje odhode iz že zdaj kadrovsko podhranjenih podsistemov v zasebni sektor lahko v največji meri ustavi le morebitna gospodarska kriza.
Že res, da bodo mladi zdaj hitreje napredovali od tistih, ki imajo za sabo že desetletje in pol ali več delovne dobe v javnem sektorju. A to napredovanje nasploh bo bistveno manjše, saj se po novem praviloma napreduje le za en plačni razred, ki prinaša le triodstoten dvig in nič več štiriodstotnega. Tudi določba, s katero se vlada rada pohvali, da bodo mlademu, deficitarnemu kadru in tistim s posebnimi znanji ob zaposlitvi lahko ponudili do 30 odstotkov višjo plačo od izhodiščne ter tistim, ki so že v sistemu, do 15 odstotkov, se sliši mamljivo. Dokler ne prebereš drobnega tiska, ki pojasni, pod kakšnimi pogoji je to mogoče.
In ne nazadnje, kdo bo tisti, ki bo preprečeval, da tudi v teh primerih ne bo zaposlovanja in tovrstnega nagrajevanja po takšnih in drugačnih, še najbolj politično - interesnih zvezah in poznanstvih? Tudi v javnem sektorju, še zlasti pa v državni upravi, na take pojave niso imuni.
Tako se vsaj zdi, da je bilo še največ narejenega za tiste, ki doslej v svojem izhodišču niti do minimalne plače niso segli in jim je delodajalec moral doplačevati. Sramotno, da se mora država hvaliti s tem, da poslej nihče več ni uvrščen pod minimalno plačo in kako dobro je, da bodo ti zaposleni zdaj nekaj imeli tudi od dodatkov, ki so se doslej pogosto utapljali v minimalni mizeriji.
A če že pristanemo na tezo, da so bili delni plačni premiki vendarle narejeni - ali in kako bo vlada zagotovila 1,4 milijarde evrov, kolikor je izračun prenove, še ni povsem jasno -, bo za dvig kakovosti javnih storitev in učinkovitejše delovanje javnega sektorja, ki je neposredno povezano z zadovoljstvom zaposlenih na delovnih mestih, treba narediti bistveno več.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
