Vsaka kriza, s katero se EU sooča po letu 2008, je za prebivalce in gospodarstvo huda. Oblast doma in v Bruslju posledice ves čas blaži z razdeljevanjem denarja, ki ga v resnici nima. Ko so države članice postale prezadolžene, je v njihovem imenu začela nova posojila najemati tudi Evropska komisija. Skupni imenovalec kriznih posojil je, da so najeta brez namena za vrnitev.
Na vrnitev ne računajo ne države in Evropska komisija kot posojilojemalke ne finančne institucije kot upnice. Ker politiki in evropski funkcionarji v Bruslju obresti za te dolgove plačujejo z javnim denarjem, državljani in gospodarstvo življenje na kredo drago plačujejo predvsem s krčenjem javnih storitev in draginjo. Zasebni upniki ob tem kot trgovci z novci še vedno dobro služijo.
Da se gospodarstvo ob finančni, evrski, begunski, kovidni, ukrajinski krizi ni sesulo, nikakor ni zasluga evropske funkcionarske elite ali politikov v državah članicah, ampak razumnosti in odgovornosti ljudi v gospodarstvu. Toda ker neumnostim, ki jih po tekočem traku ne samo v Evropi, ampak v celotnem zahodnem svetu počnejo politiki in neizvoljeni birokrati, ni in ni konca, se gospodarstvo vse težje rešuje iz godlje. Še posebej, ker politika za medsebojna obračunavanja in neskončne vojne, s katerimi se vse bolj očitno skorumpirani pripadniki elit ohranjajo na položajih, zdaj v glavnem uporablja energente.
Gospodarstvo brez energentov ne more delovati, predragi energenti stroške poslovanja podjetij in stroške za gospodinjstva dvigujejo do meja, ko se računi ne izidejo več. Tako število stečajev podjetij v Evropi že nekaj let nezadržno raste, vsakdanje življenje ljudi se vztrajno draži, blaginja pa kljub rasti plač kopni.
Vse krize blažijo z denarjem, ki ga v resnici ni
V Evropi v zadnjih letih industrija dobesedno umira zaradi predragih energentov, zlasti zaradi odpovedi ruskemu plinu in nafti po začetku vojne v Ukrajini ob nerealističnih načrtih za prehod na tako imenovane čiste vire energije. Brez nje pa ni trdnega gospodarstva, ki ljudem zagotavlja blaginjo. Vojni hujskači v Bruslju in državah članicah evropsko industrijo zdaj skušajo reševati s preobrazbo v vojaško industrijo s poudarkom, da gre za proizvodnjo za dvojno rabo – vojaško in civilno, kar je seveda iz trte izvito. Pa še ničesar nočejo slišati o tem, da tudi ta industrija potrebuje energente in surovine, ki jih Evropa nima oziroma jih želijo prepovedati. V vedno novih strategijah, ki si jih kot po tekočem traku izmišljajo v Bruslju, neskladij in nelogičnosti kar mrgoli.
Kakšen bo izid najnovejše krize, je še odprto. Gotovo je le to, da vojna ne bo tako kratka, kot so računali tisti, ki so jo začeli. Kakšne bodo posledice za evropsko in s tem tudi za slovensko gospodarstvo, za življenjski standard ljudi v Evropi in Sloveniji, bo v največji meri odvisno od tega, kje se bo ustavila rast cen nafte in plina, pa seveda, ali bosta sploh na voljo za nemoteno oskrbo. V primerjavi s prejšnjimi krizami v zadnjih petnajstih letih je nova negotovost, s katero se soočajo podjetja in prebivalci v Evropi, ta, ali bosta nafta in plin kot glavna energenta sploh na voljo. Za zdaj lahko upajo le, da bo vendarle zmagal zdrav razum in da se bo to zgodilo, preden bo res prepozno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
