Od vstopa v Evropsko unijo pred dvajsetimi leti bo Slovenija v začetku junija petič odločala o svojih predstavnikih v evropskem parlamentu. Glasovanje o potnikih v Bruselj bo pokazalo razpoloženje volilnega telesa ravno na polovici mandata vlade pod vodstvom Roberta Goloba, ki jo po anketah podpira le še tretjina polnoletnih državljanov. Evropske volitve pri nas vedno zaznamuje izredno nizka udeležba, ki do zdaj še nikoli ni presegla 30 odstotkov. Leta 2019 so evropske volitve požele manj zanimanja samo še na Češkem in Slovaškem. Bruseljsko dogajanje je za povprečnega slovenskega državljana očitno preveč oddaljeno in premalo atraktivno, da bi v množičnem številu odločali o izboru devetih evropskih poslancev, kar bi volitvam prineslo izdatno verodostojnost. Nizka udeležba pomeni tudi zaušnico političnim strankam, ki volivcev ne znajo prepričati o pomembnosti glasovanja.
Za evropske volitve v Sloveniji ni pretiranega zanimanja
Največje možnosti za zmago na evropskih volitvah ima SDS z najbolj zvesto bazo volivcev med vsemi parlamentarnimi strankami. Najmočnejša stranka na desni politični sceni lahko realno računa vsaj na tri evropske poslance. Če se je SDS pred petimi leti odločila za skupno listo s SLS, gre tokrat samostojno na volitve s preizkušenim kadrom. Stranka bo v igro poslala tudi nekatere radikalne kadre, ki bodo v predvolilni kampanji strašili s protimigrantsko politiko in lovili populistične glasove. Tokratne volitve ne zanimajo Anžeta Logarja, ki želi na lastno politično pot, a je rezanje popkovine s SDS po skoraj 25 letih skupnega življenja problematično in polno pasti. Junijske volitve bodo ura resnice za prvaka NSi Mateja Tonina, ki bo zelo verjetno nosilec liste krščanskih demokratov, kar bi pomenilo, da prevzema največjo odgovornost za rezultat stranke. Toninu se bodo na listi pridružili vsi najpomembnejši funkcionarji stranke - vključno z Ljudmilo Novak, kar napoveduje vznemirljiv interni dvoboj med nekdanjo učiteljico in učencem. Mnogi menijo, da Tonin po jesenskem kongresu ne bo več vodil NSi. Če se s prvega mesta na listi ne uvrsti v evropski parlament, bo to zanj politična blamaža, v primeru uspeha pa bi stranko težko vodil iz Bruslja in tekmoval z Janšo za glasove na desni sredini. Skriti adut za vodenje stranke je Valentin Hajdinjak, padli prvi mož Darsa in nekdanji podpredsednik NSi, ki med vplivnimi funkcionarji stranke visoko kotira.
Med vladnimi strankami bo v ospredju dvoboj za primat na levi sredini med Gibanjem Svoboda in Socialnimi demokrati. Golobova stranka je v letu in pol izgubila številne podpornike, ki se običajno ne vračajo. Ker je strankarski bazen tako izpraznjen, da mora premier izbirati ministre že v poslanskih vrstah, ima Svoboda težave pri iskanju prepoznavnega kandidata za vrh liste, ki bi pritegnil širše zanimanje javnosti in stranko popeljal v igro za zmago na volitvah. Boljše izhodišče imajo v SD, saj napadajo iz ozadja z željo po prevzemu vodilne vloge na levem polu. Štrene bi lahko mešal kočevski župan Vladimir Prebilič, ki se nekoč vidi na premierskem položaju, medtem ko bi za veliko presenečenje veljalo, če bi evropskega poslanca prvič do zdaj dobila Levica.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
