"Sprašujejo me, ali se bo Izrael vekomaj oklepal meča. Moj odgovor je da," je že pred desetimi leti izjavil izraelski premier Benjamin Netanjahu. V zadnjem desetletju se je v regiji zgodilo marsikaj: samo od 7. oktobra 2023 je Izrael po vdoru Hamasa na njegovo ozemlje v Gazi odprl brezno totalne vojne, ki ga lahko opišemo le kot genocid, v sosednjem Libanonu obglavil vodstvo gibanja Hezbolah, posredno vplival na odstavitev Asadovega režima v Siriji in zdaj začel (še tekočo) neposredno vojno z regijskim sovragom številka ena, Iranom. A v morbidnem regionalnem direndaju je Izrael ostal neomajen in vztrajen, pri čemer se meča oklepa močno kot še nikoli do zdaj.
Netanjahu, samozavesten na tujem in oslabljen doma, je še enkrat dokazal, da za preživetje potrebuje večno stanje vojne. Konflikt v sencah z Iranom je lanskega aprila, ko je Teheran nad Izrael simbolično izstrelil 300 najrazličnejših projektilov, po desetletjih naposled ugledal luč sveta in podaljšal rok trajanja Bibijevega režima. Petkov napad na Iran pa je z vidika dolgoletnega izraelskega premierja tako zunanjepolitični kot notranjepolitični korak.
Z vidika premierja, ki mu teče že šesti mandat, časovnica napada ne bi mogla biti ustreznejša. Netanjahu se na notranjepolitičnem parketu sooča z vedno večjimi nemiri med lastnim prebivalstvom, tako zaradi brezizhodnosti zaostrene vojne v Gazi, pri čemer dezertira čedalje več izraelskih nabornikov, kot zaradi številnih obtožnic podkupovanja in korupcije. Da položaj ne bi mogel biti še bolj zaostren, je Netanjahujeva desničarska koalicija v petek preživela glasovanje o nezaupnici, saj so sestavne stranke njegove vlade dosegle sporazum glede spornega služenja vojaške službe, ki ga je opozicija želela razširiti na ultraortodoksne študente verskih semenišč.
Izraelske vojne se ne bodo končale na bojiščih, temveč na volitvah
Izrael svoje smeri in dejanj, za katera trdi, da so preživetvenega pomena, ob čedalje večjem mednarodnem pritisku, pač ne bo spremenil. Pri svojem početju in vojaških avanturah na tujem ima – in bo imel – nezlomljivo podporo primarne svetovne velesile, Združenih držav Amerike, ki so z neuspešnim in nerealistično kratkim rokom za dosego jedrskega sporazuma 2.0 želele režim iranskih ajatol prisiliti v "primerno vedenje".
Ne le Trump, tudi obe strani v kongresu, tako republikanska kot demokratska, sta namreč pod vplivom zelo močnega izraelskega lobija.
Vojne, v katere se je Izrael od 7. oktobra 2023 prostovoljno zavlekel, pa se ne bodo končale v dvoranah Združenih narodov, razkošnih švicarskih vilah ali z mednarodnimi sankcijami. Končale se bodo z volitvami.
Ne glede na to, kaj se bo v naslednjih dneh in tednih na Bližnjem vzhodu zgodilo, lahko zatrdimo, da smo priča ponastavljanju svetovnega reda. Od unipolarnosti in pax americane, ki je od svojega vrhunca v devetdesetih letih z ameriškimi intervencijami na Bližnjem vzhodu in finančnim zlomom leta 2008 počasi kopnela, smo prestopili prag negotovega večpolarnega sveta. Od Ukrajine, Kašmirja, Sudana, Konga do Gaze in zdaj Irana - v novi realnosti se kot edini geopolitični slog uveljavljata interes in sila močnejšega; ali z drugimi besedami – realna politika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
