Za kmetijsko politiko je letošnje leto polno pretresov. No, vsaj napovedi teh, saj se v resnici večina od napovedanega še ni uresničila. Kmetijsko ministrstvo je v začetku leta postreglo z objavo paketa novih kmetijskih zakonov. Kar sedem se jih je zvrstilo in prvi - Zakon o zaščiti živali - je bi v tem tednu po številnih manevrih tudi sprejet. Ukinja baterijsko rejo kokoši, zapoveduje uporabo protibolečinskih sredstev pri kastraciji pujskov, uvaja obvezno čipiranje mačk in ureja financiranje zavetišč.
V procedurah je tako ostalo še šest zakonov in eden od tistih, ki so v začetku najbolj razburjali, je zakon o kmetijsko-gozdarski zbornici, ki je sprva napovedoval selitev svetovalne službe na ministrstvo in ukinitev obveznega članstva, vse to pa je med razpravo postalo le začetna ideja, ki se je prestrukturirala v nekaj bistveno manj dramatičnega. Najbolj realen scenarij zdaj je, da bo prostovoljno članstvo veljalo le za pravne osebe, za fizične pa ne.
Tega se kmetijska in živilska podjetja veselijo. Številna namreč plačujejo nekaj tisoč evrov visoke članarine, ob tem pa tarnajo, da v zameno dobijo bore malo. V zbornici živilskih in kmetijskih podjetij so namreč večkrat opozorili, da morajo podjetja to možnost imeti, sploh ker so pogosto spregledana, ker da zbornica zastopa predvsem stališča manjših in srednjih kmetij, opozarjajo veliki, in da oni zato v tem sistemu nimajo kaj pridobiti. Visokotehnološka podjetja svetovalce iščejo drugje, pogosto prek meja Slovenije, kjer je panoga, s katero se ukvarjajo, najbolj razvita. S svetovalno službo KGZS da si pogosto ne morejo pomagati, saj so tam usmerjeni v svetovanje majhnim in srednjim kmetijam s tradicionalnimi panogami, pogosto so to mešane kmetije, kjer se ukvarjajo z več stvarmi po malem, pri čemer je veliko spodbujanja predelovalne dejavnosti in turizma na kmetijah, medtem ko za svetovanje večjim sistemom v resnici ni kapacitet. S tem ni nič narobe, saj je potreb kmetov veliko, a prav je, da se vsaj po dvajsetih letih preizprašata namen in pomen zbornice.
Le redko najdejo skupno zavezo
Da so spremembe v organizaciji nujne, so sicer prepričani tudi številni kmetje, od zbornice bi si želeli več dela na terenu in večje prilagajanje sodobnim trendom. Želijo si predvsem boljšo strokovno pomoč in manj politikantstva. Po zadnjih zborničnih volitvah smo namreč videli, da so vsa pomembnejša mesta zasedli člani SDS, politični apetiti pa nikakor niso v interesu članov, ti si želijo predvsem dober servis.
Sprva napovedani veliki pretresi so zdaj postali kompromis, ki je sprejemljiv tudi za KGZS, saj bo to še naprej največja kmetijska organizacija. Za kmete bo članstvo v njej še vedno obvezno, zato se reprezentativnost ne bo bistveno zmanjšala. Tudi z vidika prihodkov zbornica ne bo zelo oškodovana, ne nazadnje daleč največ denarja pride iz proračuna in ne od članarin.
Tak kompromis je sicer lahko uspeh za vse vpletene, lahko pa je tudi še en korak vstran od povezovanja prehranske verige, o kateri tako veliko slišimo od politikov, profesorjev in interesnih združenj - kmetijskih in živilskih. Načeloma vsi vedo, da eden brez drugega ne morejo, v realnosti pa le redko najdejo skupno zavezo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
