Sedem let je bil Matjaž Kek v drugem mandatu selektor Slovenije. V sodobnem nogometu, kjer si trenerske menjave sledijo ena za drugo, je to obdobje spoštovanja vredno. Če k temu dodamo še štiri leta in pol vodenja reprezentance v prvem mandatu, je jasno, da je Mariborčan pustil velik pečat v slovenskem nogometu. Z iztekom pogodbe med Kekom in Nogometno zvezo Slovenije (NZS) je zaprto poglavje, ki ga je zaznamovala vrnitev Slovenije na Euro. Upravičeno so se na dan slovesa od njega z besedami zahvale poslovili številni reprezentanti, ker jih je popeljal tja, kamor so želeli že od otroštva - na veliko tekmovanje.
Matjaž Kek ni bil le selektor. Bil je obraz, glas in hrbtenica slovenske izbrane vrste. Prevzel je razbito vojsko, ekipo brez identitete, in jo po trnovi poti, polni kritik in dvomov, pripeljal do evforije. Na Euru Slovenija ni bila le statist, ampak trdoživ nasprotnik. Ob podpori navijačev nas v Nemčiji niso zlomile niti Anglija, Srbija, Danska in Portugalska. Slovenija ni bila atraktivna, bila pa je disciplinirana, borbena in uspešna. Vrnjen je bil kult reprezentance, vzpostavljena red in disciplina, ki sta že nekoč prinašala največje uspehe. Toda kot že večkrat je ta zanos (pre)hitro pošel.
Izkušeni selektor je odšel, ko je bilo to pričakovano. Po slabšem obdobju reprezentance, neuspehu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki je, roko na srce, za naš nogomet tudi nekaj naravnega. Čeprav je v svojih zadnjih medijskih nastopih deloval užaljeno, lahko odide z dvignjeno glavo, kot gospod, ki je opravil svojo nalogo. Medtem ko se del javnosti upravičeno klanja mariborskemu strokovnjaku, ki je veliko storil za vrnitev nacionalnega ponosa, iz pisarn NZS prihajajo signali, ki vzbujajo nelagodje.
Odziv NZS ob novici o Kekovem slovesu je bil, milo rečeno, medel. Izjava, da imajo za izbor novega selektorja "še veliko časa", ni pomirjujoča. Nasprotno, zveni kot alarmanten simptom kronične neodločnosti, ki na Brdu pri Kranju očitno postaja modus operandi.
V športu je trditev, da je časa na pretek, iluzija, prekrivanje realnega stanja. Nogomet ne pozna premora. Že res, da je bolje dvakrat premisliti, s kom ali kako naprej, a o tem bi lahko na NZS razmišljali vse od konca veselice v Nemčiji. Reprezentančni nogomet se morda zdi kot serija občasnih zborov, a gradnja ekipe je proces, ki zahteva kontinuiteto.
Vsak mesec brez jasne vizije in brez človeka, ki bo to vizijo udejanjal, je izgubljen mesec. Ko NZS pravi, da se ji ne mudi, s tem pravzaprav sporoča, da nima pripravljenega načrta. Ta "udobna pozicija" diši po nevarni pasivnosti in spominja na pretekla tavanja v megli, ko so se selektorji izbirali na podlagi navdiha namesto dolgoročne strategije. Neodločnost v tem trenutku je najslabša možna popotnica za reprezentanco. Igralci, kot so Šeško, Oblak in Bijol, so v svojih najboljših letih. Potrebujejo jasnost, ne pa obdobja "vmesnega stanja", kjer se bo mesece ugibalo, kdo bo prevzel krmilo.
Izbrati naslednika bo ena najtežjih nalog za NZS
Naslediti Keka bo ena najtežjih nalog za NZS. Kdorkoli bo prišel, bo stopil v velike čevlje. Prav zato bi morala delovati proaktivno in hitro. Iskanje novega selektorja ne bi smelo biti javna avdicija, temveč poteza, ki bi javnosti in igralcem takoj dala vedeti: "Hvala Keku za preteklost, a točno vemo, kako bomo zmagovali v prihodnosti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
