Janez Janša bo še četrtič vodil slovensko vlado. Če ne bo kakšnega izrednega presenečenja, je to realnost, ki jo je treba sprejeti. Način, s katerim se je to zgodilo, je deležen ogorčenih kritik na levi strani slovenskega političnega prostora, tako v strankah, ki se selijo v opozicijo, kot tudi med mnenjskimi voditelji. Strankam nove desnosredinske koalicije očitajo, da vlado gradijo na prevari volivcev. Predvsem Demokratom Anžeta Logarja in Resnici Zorana Stevanovića, ki naj bi po mnenju nekaterih volivcev lažno nakazovala, da ne bodo šli v vlado z Janšo. A z vidika politične obrti je Janša pač naredil tisto, kar bi naredil vsak pretendent za vodenje vlade. V levih strankah si bodo morali najprej priznati, da jih je vnovič nadigral, nato na tem spoznanju načrtovati vrnitev na oblast. Odločitev Demokratov in Resnice bi lahko pomenila njun prvi in zadnji mandat v državnem zboru, kar je razvidno tudi iz usode Desusa in nekdanje SMC. A to je skrb zanje in za njihove volivce na naslednjih volitvah, morda že v osnovi nista bili mišljeni kot stranki, ki bi trajali dlje. A realnost je, da sta omogočili vrnitev Janše na oblast. Resnici na ljubo pa takšnega scenarija ni bilo težko pričakovati. Ne nazadnje so tako Logarju kot Stevanoviću ves čas pripisovali vlogo Janševega trojanskega konja, zato je čudno, da je danes toliko ljudi nad tem presenečenih.
Kakorkoli že, Janša bo v nov mandat na čelu vlade vstopil ob silovitem uporu opozicijskih strank, sindikatov in nevladnih organizacij zaradi tako imenovanega interventnega zakona. A tudi to je del politične igre, s katerim se mora desnica na oblasti sprijazniti. Pomisleki sindikatov tokrat niso zgolj a priori usmerjeni proti vladi, temveč so podprti tudi s številnimi pomisleki ekonomistov, ki opozarjajo nad možnimi negativnimi posledicami takšnega omnibus zakona. O zakonskem predlogu, ki zadeva toliko različnih področij, pač v nobenem primeru ne bi bila odveč dodatna razprava, namesto da se sprejema, še preden je vlada sestavljena. Če ljudje niso podrobno seznanjeni s spremembami, ki se pripravljajo, in njihovimi posledicami, potem te ostajajo nedorečene in lahka tarča politizacije. Morebiten referendum bi bil tako prvi preizkus podpore reformne naravnanosti Janševe vlade med državljani.
Tudi očitek, da Janša sestavlja manjšinsko vlado, je neosnovan. Vlade ne sestavlja relativni zmagovalec volitev, temveč tisti, ki ima zagotovljenih 46 glasov v državnem zboru. To je pred njim storil tudi Marjan Šarec po volitvah, na katerih je bil Janša relativni zmagovalec. Šibka podpora vladi v državnem zboru pa je lahko kvečjemu razlog za dodatno motiviranost opozicije. Evropska poslanka Romana Tomc je pred kratkim v intervjuju za Večer sicer povedala, da Janša v primerjavi s Šarcem ne meče puške v koruzo. A nekaj je sestaviti manjšinsko vlado, nekaj drugega pa tako vlado voditi in z njo sprejemati pomembne reforme. Šarčeva manjšinska vlada je zdržala 18 mesecev, čas pa bo pokazal, kako uspešen bo pri tem Janša.
