Za mnoge nepričakovano, a v resnici niti ne tako zelo. Že nekaj časa se namreč gostijo aktivnosti in dogajanja okoli Krškega. A kakorkoli, odhod v NEK, fotosešn in zelo odločni pogon turbine za izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, ki jih je zagotovil premier Marjan Šarec, so zagotovo vsaj politično presenečenje. Čeprav je bila še pred volitvami politična srenja naklonjena referendumu, preden država sprejme veliko odločitev, sedaj glasu ljudstva ne omenja nihče več. Fukušima je pozabljena, pardon - krivda je zvaljena na naravne sile, ki da so bile močnejše od človeka. Ni zatajil človek, udarila je narava, je strokovno pojasnil premier, ob tem pa prezrl dejstvo, da je udarila v objekt, ki ga je postavil človek. Kakorkoli kdo obrača enačbo in skuša zbanalizirati nesrečo v Fukušimi na nekakšne primere z avtomobilskimi nesrečami, je že to samo po sebi nevarno, kratkovidno in nedosledno. Vsaka jedrska nesreča je potencialna katastrofa neslutenih razsežnosti in usodnosti za ljudi in okolje. Prav to, katastrofa namreč, je bila in je še vedno Fukušima. In nobene, še posebej ne tako velike, kot je bila Fukušima Daiči leta 2011, ko je svetu praktično zastal dih, ne more in ne sme banalizirati nihče. Četudi velja jedrska elektrarna v Krškem za varno in bo takšna ostala, saj zelo skrb vzbujajočih dokazov (razen težav z gorivnimi palicami leta 2013, ki so jih javnosti razkrili nevladniki, ne pa elektrarnarji), da ni tako, ni.
Zagotovo pa je res, da se moramo začeti pogovarjati o tem, kaj hočemo. Oziroma bi se morali o tem pogovarjati že vsaj dvajset let. In znova - ako bi Slovenija bila sposobna po temeljiti razpravi sprejeti energetsko strategijo in celo zbrati politično voljo ter se je držati, se danes ne bi pogovarjali le o tem, kaj vse preprečujejo naravovarstveniki in civilna gibanja, ampak kako bomo gradili elektrarne, zmanjševali porabo, s čim nadomeščali obstoječe vire. Tako pa slovenski energetski načrti delujejo bolj kot nekakšno plimovanje živega srebra - včeraj smo gradili TEŠ 6, zapirali NEK, danes gradimo NEK 2 in zapiramo TEŠ 6, vmes še malo pretresemo, katere reke si zaslužijo jezove. Ob vsem tem pa vehementno ugotavljamo, da se Angela Merkel prijema za glavo, ker je poslušala ljudstvo in Nemčija zapira oboje - jedrske elektrarne in termoelektrarne na premog.
Pri tem seveda nismo niti načeli klasičnih težav jedrske energije - jedrskih odpadkov, zahtevnosti gradnje in številnih drugih težav, ki so podražile in zavlekle vse tovrstne investicije v Evropi. Seveda je NEK 2 ena od možnosti za oskrbo z energijo v Sloveniji, ampak politika pred takšno odločitvijo dolguje državljanom zelo resne podatke, resne alternativne scenarije in dostojno enakovredno razpravo s čim manj pogojevanja o tem, kako zelo je prehod na nizkoogljične vire odvisen od jedrske energije.
