Filtrirana resničnost

Iz delavskih vrst prepoznavnega velikega podjetja so mi nedavno posredovali v vednost navodila o odnosih z mediji in nastopanju v medijih, ki v detajle določajo pravila zaposlenih v komunikaciji z novinarji. Ogorčeno so ugotavljali - in ni jih bilo malo - da jim skuša njihova firma, korporacija, pripirati, če ne povsem zapirati vrat do medijev, in spraševali, kaj in koliko sploh še lahko povedo novinarju za objave (in neuradno, saj taki ukrepi hkrati nedvomno učinkujejo tudi na neuradno komunikacijo) ne glede na razmere v družbi, ne glede na realnost, kot jo zaznavajo in ocenjujejo sami, ne glede na to, ali mediji ob konkretnih objavah (re)prezentirajo prave, realne informacije o podjetju. Z novinarji po teh določbah sicer načeloma lahko komunicirajo, čeprav so zastopniki in pooblaščeni za izjave za javnost striktno določeni, a novinarska vprašanja morajo biti poslana vnaprej in odgovori vsebinsko vnaprej usklajeni s pristojnimi.
Menda poslovodstvo s pravilnikom ne posega v pravico posameznika do izražanja stališč, deluje le v maniri dobrega gospodarja, ki regulira tudi ali zlasti komunikacijsko plat. Potemtakem vodstvo le skrbi, da so javno izražena stališča zaposlenih skladna s strategijo komuniciranja in ne izstopajo iz njenih okvirov. Medtem firma pravo realnost razmer, kot jo kreira, še najbolj korektno kar sama popisuje v korporativnem glasilu, ki, kakopak, samo služi informiranju zaposlenih. Ti v tovarniških glasilih praviloma nastopajo kot zadovoljni uslužbenci. Ponekod uslužbencem v pravila, kdaj tudi v kolektivne pogodbe, vnašajo dikcije v stilu, da so vedno v vlogi zaposlenih, tudi ko niso na delovnem mestu.
V večjih podjetjih, posebej multinacionalkah, regulirana in kontrolirana javna komunikacija (in sedaj tudi posameznikova zasebna, ki postaja javna na družabnih omrežjih) ni nikakršna noviteta - do določene mere je v poslovnem smislu lahko tudi nujna in upravičena. Hkrati niso več redka podjetja, zlasti potem ko so prešla v tujo in/ali zasebno last, ki so že povsem zaprta za medije, ki se niti ne odzivajo na novinarska vprašanja, ker v nasprotju z državnimi podjetji in javnimi ustanovami niso zavezana k odzivom in pojasnilom - vsaj ne nasploh in do iste mere. Novinarski viri so tako vedno bolj omejeni, uradni pa vedno bolj prikrojeni. Saj ne, da nikoli niso bili. Zdaj dobivajo le drugačne preobleke.
Kakšna je potemtakem sploh naša (ne)filtrirana resničnost?
Po drugi strani namreč delavci iste, komunikacijsko regulirane firme od mene kot novinarke, od nas novinarjev, utemeljeno pričakujejo, da so medijske objave o podjetju, v katerem delajo, realne, ne pa kakšni prepisi piarovskih sporočil. Upravičeno pričakujejo, da prikazujemo vsaj več plati, gotovo ne marketinške korporativne. Da odslikavamo realnost in ne naslikavamo režiranih realnosti, ki služijo ozkim interesnim skupinam. Delavci po tovarnah kot javnosti utemeljeno računajo tudi, da novinarji opozarjamo na njihove zahteve, da smo, kadar je potrebno in umestno, njihov glas, da smo vredni zaupanja in verodostojni, vedno pa odgovorni glas šibkejših v družbi, ker prav ti nimajo vzvodov moči in ne promocijskih kanalov za režirane objave.
Novinarji zastopamo javnosti in nastopamo v javnosti, tudi zdaj in potem, ko lahko z druge strani delavci iste firme, ki so (bili) naš vir in sogovornik, spremljajo tendence, da bi tudi mediji (za nianse drugače, a vendarle podobno kot njihovo podjetje) bolje okvirjali svoje novinarje pri javnem izražanju stališč. Tudi mediji - kot ostala podjetja - skušajo podobno regulirati zaposlene novinarje pri izražanju mnenj in javnih ravnanjih. So pa ti načini uveljavljanja precej različni, odvisni zlasti od avtonomije uredništev. Zanimivo je, kako se tendenca obvladovanja filtrirane resničnosti krepi in postaja vse bolj obče sprejemljiva. Kako hitro se navidez trdno in nedotakljivo (z)rahlja in postopno uveljavi prepričanje, da je regulacija vendar nekaj povsem samoumevnega, sodobnega, celo naprednega.