Bombončki

Šibko večino prihodnje predsednice Evropske komisije nemške krščanske demokratke Ursule von der Leyen v Evropskem parlamentu odraža predlog za razdelitev resorjev komisarskim kandidatom, ki ga je v Bruslju javnosti predstavila včeraj. Ker največji politični skupini Evropska ljudska stranka (EPP) in socialni demokrati (S&D) nimata več večine poslancev, je prisiljena za glasove, ki jih potrebuje za potrditev svoje ekipe, razdeliti še več bombončkov, skleniti še več kravjih kupčij kot njeni predhodniki.
To zaudarjajočo kuhinjo poleg treh podpredsedniških položajev, ki so predvideni za kandidate ljudske stranke, socialnih demokratov in liberalcev, odražajo tudi nenavadna imena nekaterih resorjev, da jih bo mogoče prilagajati, ko bo bazar to zahteval. Usposobljenost in strokovnost kandidatov sta tako pri delitvi resorjev še manj pomembni, kot sta bili v preteklosti.
Čeprav je predsednica prihodnje Evropske komisije politične apetite skušala kar najbolj zadovoljiti, utegne parlament že pred zaslišanjem ali po njem vsaj enega kandidata zavrniti. To se lahko zgodi zgolj zato, da bo v boju za prestiž med evropskimi institucijami pokazal svoje mišice. Šibkih kandidatov, ki jim poslanci lahko prižgejo rdečo luč zaradi preteklih grehov, je več. Slovenca Janeza Lenarčiča ni med njimi.
Kako uspešen bo v vlogi evropskega komisarja, je bolj kot od resorja, ki se mu obeta, odvisno od tega, kako bo znal izkoristiti bogate informacije, ki jih je pridobil kot vodja predstavništva Slovenije pri Evropski komisiji. Ve namreč, kje ima katera država članica in politična družina interese, komu kje manjkajo glasovi, kako bi Slovenija svoje glasove lahko unovčila za uveljavitev svojih interesov.
Poleg tega države, ki jih prizadenejo krize, potrebujejo obnovo, za katero EU v okviru razvojne pomoči namenja veliko denarja. Te priložnosti je Slovenija za svoje gospodarstvo, zlasti inovativna podjetja, in raziskovalni sektor do zdaj veliko premalo izkoriščala. S tega vidika je resor za krizno upravljanje boljši od marsikaterega drugega, ki sicer velja za bolj prestižnega.
Da Lenarčiča ni med kandidati, o katerih se največ govori, in da Ursula von der Leyen v predstavitvi ni posebej razložila, kaj od njega pričakuje, nikakor ni slabost. Prej je lahko prednost, ki pa jo je treba znati videti.
Zaradi tega ne gre razglabljati, kaj boljšega bi Slovenija lahko dobila, kaj so dobili sosedi, ampak kako lahko resor, ki se ji obeta, najbolje izkoristi. Pa tudi, katerih napak iz preteklih mandatov vse od leta 2004 ne gre več ponavljati. To vsekakor vključuje tudi ugotovitev, da se v Bruslju neprimerno bolj kot pranje domačega perila izplača pozabiti na strankarsko barvo, stopiti skupaj in enotno na vseh ravneh razlagati, kaj Slovenija hoče, zakaj hoče in kaj lahko komu ponudi v zameno za podporo. Interesi držav članic imajo v Evropski komisiji že nekaj let na široko odprta vrata.