8372

Natanko 8372 bašlukov ali pa snežno belih muslimanskih kamnitih nagrobnikov bi se moralo svetiti v Spominskem parku Potočari pri Srebrenici. Oziroma - nikdar ne bi smeli stati, nikdar se ne bi smelo zgoditi, da bi pod njimi ležali posmrtni ostanki nedolžnih civilistov. Toda zgodilo se je pred četrt stoletja, 11. julija 1995 so srbski vojaki in borci bosanskih Srbov pričeli s pobijanjem moških, pa tudi žensk in otrok, ki so jih zajeli v Srebrenici ali med begom iz nje. Števec smrti se je ustavil pri 8372, posmrtnih ostankov vseh, zakopanih po množičnih grobiščih po celi vzhodni Bosni, ne bodo nikdar našli.
Stavek, da se kaj takega ne sme nikoli ponoviti, ki ga vsako leto ponavljajo politiki, zveni tako danes kot pred četrt stoletja kot zlajnana fraza. Tedaj Zahod ni napravil nič, da bi preprečil genocid - četudi je glede na vso svojo tehniko moral vedeti, da se pripravlja. Potem je trajalo dolgo, predolgo, da so odgovorne privedli pred roko pravice in obsodili na haaškem sodišču. S tem si je mednarodna skupnost umila roke in upala, da bo duh Srebrenice ostal zaprt v steklenici.
Pobegnil je, še preden se je zemlja na grobovih nedolžnih uspela prav strditi. Ne pozabimo, da se je Srebrenica zgodila dobrih šest let pred zloglasnim 11. septembrom 2001 in terorističnimi napadi v ZDA, Osamo bin Ladnom, Al Kaido in kasneje Islamsko državo. Res je, Al Kaida in Islamska država sta na svoj kruti način širili svoje pojmovanje islama; a zato so muslimani postali dežurni krivci za vse, kar je slabega v svetu. Potem je pred petimi leti v Evropo pljusnil še migrantski val in tla za razmah islamofobije so bila pognojena.
Populisti, skoraj vedno tisti z desnega političnega pola, so tako kot Srbi v prejšnjem tisočletju začutili svojo priložnost. Z ognjem in mečem branimo krščansko Evropo pred primitivnim islamom, so kričali in še kričijo. Razvoj družbenih omrežij je vsemu skupaj dal le še pospešek. A še dosti prej sta se pojavila sistemsko zanikanje srebreniškega genocida, podobno kot holokavsta nad judi med drugo svetovno vojno, in poveličevanje vojnih zločincev namesto obsojanja njihovega početja in pomilovanja žrtev. Takšen pogled na svet je v Evropi, žal tudi v Sloveniji, postal mainstream in legitimna politična linija. Ki je ne pridigajo samo anonimneži na družbenih omrežjih, temveč tudi del politične elite, ki je na oblasti. Ko potem zanikovalec srebreniškega genocida, avstrijski pisatelj Peter Handke, prejme Nobelovo nagrado za literaturo, se zdi, da tistega zlega duha nikdar več ne bo mogoče spraviti v steklenico.
Klavski stavek Nož, žica, Srebrenica se še zmeraj pojavlja v javnosti. Kričijo ga tisti, ki sploh ne vedo, za kaj gre, kot na primer nogometni navijači Maribora leta 2012 pred tekmo v Sarajevu, zaradi česar so odšli s krvavimi glavami. A še bolj kričijo tisti, ki vedo, za kaj gre. In najhujši množični zločin po drugi svetovni vojni zanikajo.