Zamislite si, da si na volilno nedeljo pripravite zajtrk, polistate po časopisju, odpeljete psa na sprehod in se na poti domov ustavite še na volišču. Letos volite župane. Komisija vas pozdravi, podpišete se in vzamete glasovnico. Umaknete se za zaslon in pogledate seznam kandidatov. Prvi, strankarski človek, se vam zdi sumljiv: o njem ste slišali že marsikaj. Prijatelj vam je enkrat rekel, da je v gostilni po maši debata nanesla na vprašanje pravic istospolnih. Čeprav je gospod, ki zdaj kandidira za župana v vaši občini, uradno na to temo preračunljivo tiho, pa je takrat v gostilni obkrožen s svojimi somišljeniki bil brez dlake na jeziku in v svojem konservativnem slogu pljuval po "pedrih". Tega gospoda zato takoj odkrižate, ker ga sumite, da nima razčiščenih pojmov, kaj je za v spalnico in kaj za v politiko. Zdi se vam celo nevaren.
Po seznamu kandidatov se pomaknete naprej, na drugo mesto.
Naslednja kandidatka je aktualna županja. S svojo družino išče že četrti mandat. Od glavne računovodkinje, tajnika, ravnatelja in celo do hišnika na osnovni šoli je namreč vse njena žlahta. V več kot desetletju županovanja si je ustvarila dinastijo, ki zanosno gradi prizidke k podružničnim osnovnim šolam, polaga pločnike, asfaltira kolovoze: novo cesto je odprla ravno prejšnjo nedeljo po maši in pred volitvami. Težava, ki kot temna senca spremlja to kandidatko, je seveda nepotizem. Drugi problem je v tem, da se zdi, da gospa nima nobenega občutka za varovanje naravne in kulturne dediščine: tam, kjer je rezervat Nature 2000, je s pomočjo podjetja svojega svaka postavila dirkališče za motokros, pri čemer ji je podžupan - njen tast - v občinskem glasilu javno čestital zaradi njene spretnosti, ki je prišla na dan v trenutku, ko se je bilo treba izogniti državnim regulativam na področju varovanja okolja.
Ne, ne, ne, si mislite, zdrava človeška vest mi ne dovoli, da bi oddal svoj glas takšnemu človeku. Obupavate in se sprašujete, v kakšni družbi pravzaprav živite: kako to, da se za mesta javnih uradnikov lahko potegujejo takšni ljudje? Zakaj to dopuščamo? Ali niso takšne osebnosti na javnih položajih žalitev za človekov razum in njegovo dostojanstvo? Res ni boljših kandidatov? Mar vsi postanemo takšni, ko se zavihtimo na kak položaj, pa čeprav na mizerni stolček v kakšnem vzhodnoevropskem selu? Pomislite celo, če ni morda nekoliko odveč, da sploh imamo vse te občine in občinske funkcionarje na državnih jaslih. Medtem ko na vso moč varčujemo v zdravstvu, šolstvu, športu in še kje, razmetavamo denar za financiranje vaških dinastij. Nekdo se odkašlja, pogledate izza volilnega zaslona in opazite vrsto, ki se je medtem naredila. Ljudje nestrpno čakajo, da boste končno nekoga obkrožili. Obžalujete, da si niste doma pogledali kaj več glede samega programa, a zdaj je prepozno.
Na slepo obkrožite številko tri in opazite, da ste glas oddali pirenejskemu planinskemu psu Duku.
* Vsa zgodba je seveda popolnoma izmišljena in v celoti neresnična, razen zadnjega dela: pes Duke je v mestecu Cormorant v Minesoti v ZDA dejansko že trikrat zmagal na lokalnih volitvah za župana. Mogoče prav zato, ker so volivci imeli poln kufer človeških kandidatov.
