S humorjem in pozitivno naravnanostjo gospa Zita Jemec preživlja svoja častitljiva leta. Devetdeset jih bo kmalu dopolnila. "Tudi če sem slabe volje, tega drugi ne bodo opazili, hitro obrnem na humor," pove o sebi. Najbrž ste jo že opazili, ko vsa vitalna, zmeraj urejena, s klobukom, hitrega koraka gre na petkah po opravkih po središču Maribora. "Pa saj jih je še veliko, ki so toliko dočakali," je sprva odvrnila, ko smo jo prosili za pogovor, "ne vem, kaj zdaj vidijo na meni. Zgodilo se je že nekajkrat, da so se želeli z menoj na ulici fotografirati." Ko vendarle prijazno spusti v svoj dom, se najraje razgovori o svojem zgodnjem otroštvu.
Najlepše v Stopercah
"To so bila najlepša leta mojega življenja, tam v Stopercah pri 'bacici' z mojo 'mamiko'. Zato sem bila zelo počaščena, ko so me pred kratkim, ko je tamkajšnja šola praznovala 200 let, povabili. Priredili so izjemno igro s 45 igralci o življenju, kot je bilo nekoč. Ponazorili so tudi, kako so se tepli nekdaj v gostilni, ki jo je imel moj stric. Potem pa povedali, da sem med njimi tudi jaz, Vrabičeva Citika. Moj dedek Ignacij Vrabič je imel trgovino, gostilno, bil je tudi župan in v njegovem mandatu so postavili šolo," pripoveduje.
Jemčev vrt
Impozantna stanovanjska stavba na vogalu Prešernove in Razlagove ulice nosi ime po vrtu na sedanjem dvorišču stanovanjskega bloka, ki ga je imela družina Ivana Jemca (to je bil tast Zite Jemec). Blok je zasnoval arhitekt Borut Pečenko, zgradili so ga leta 1975. Pročelje betonske stavbe dopolnjuje še kiparski izdelek Janeza Boljke.
Ni mogla biti učiteljica
Po koncu vojne je šla poiskat "tateka" v Zagreb, kmalu zatem pa je umrl. Šolanje je nadaljevala na mariborskem učiteljišču, in čeprav je imela priporočilo partizanov, ni bila dobro zapisana pri ravnateljici. Narobe je bilo tudi to, ker je hodila k maši. "Dobila sem dekret, da moram v Ormož. Pred tem sem se še poročila, a ni pomagalo. V Ormožu je bilo nato sicer enkratno, a potem mi je kmalu uspelo priti nazaj. Toda ni bilo v redu. Ko je bilo denimo že vse dogovorjeno, da pridejo učiteljiščniki hospitirat k meni, je to zadnji hip prepovedala. Nisem mogla verjeti, da je res. Odločila sem se, da ne bom več učila, čeprav sem bila z dušo in telesom pri tem, z otroki smo se imeli neizmerno radi. Mož je imel takrat na Partizanski cvetličarno in potem sem pač prodajala cvetje, dobro sem se razumela s strankami," razlaga.
"Čeprav sem obvladala nemško, sem trmasto vztrajala pri svojem jeziku. Zato so me vrgli iz šole"
Umsko in telesno aktivna
Kako je ohranila toliko energije, zdravja? "Z delom. Umsko moraš biti aktiven, kolikor se da. Dokler me ni doletela kap, sem še veliko delala tudi po upokojitvi, bila sem sodnica porotnica, delala kot mediatorka oziroma poravnalka za kazniva dejanja z nizkimi zagroženimi kaznimi. Za kondicijo pa se moraš gibati, hoditi. Vsako jutro grem dol in gor v peto nadstropje." Ta hoja je tudi del njene ustaljene jutranje rutine. "Najprej grem peš do nabiralnika po časopis. Ker brez Večera ne morem biti. Po zajtrku 20 minut telovadim, nato se grem urejat in naenkrat je ura že poldne, ko se spravim ven." Urejena je rada že od malega. "To imam po stari mami, ki je imela posebej urejene lase, pazila je, kaj obleče. Nasploh je bila babica enkratna ženska. Ni je stvari, ki je ne bi vedela, znala. Delala je mazila, zdravilne čaje iz zelišč, znala je jezike ..."
