Ko smo v naši hiši po desetletjih mencanja, obotavljanja in preračunljivosti 6. aprila 2014 zagnali nedeljsko izdajo Večera (na srečno plovbo jo je pospremila takratna šefica Katja Šeruga), si - odkrito povedano med nami - nisem mislil, da bo plovba po enajstih letih še kar trajala. Postal sem prvi (in do zdaj zadnji) urednik Večera v nedeljo, ob krstu, ki je slučajno sovpadal z obletnico Hitlerjevega napada na Jugoslavijo, pa sem zapisal:
"Resnična anekdota pred mnogimi leti, tipično štajerska: 'Kaj pa te ti veš, ti, ki nimaš pojma. Če pa je tako pisalo v Večeru!' To, da sam delam pri Večeru, ni odtehtalo na stran mojih argumentov. Resnica je v Večeru! Brezpogojno. Konec debate. Zlati časi s šestdeset tisoč dnevne naklade so se sicer spremenili, kar pa se ni spremenilo, je Večerova resnica. Tine Hribar, filozof, je sicer zapisal, da je edina resnica o resnici ta, da resnice ni. Da pa ostaja resnica življenja, se strinjamo z njim. V našem časopisu smo ji podložniki, resnici, karkoli naj bi, filozofsko gledano, ta bila. Trudimo se po svojih močeh, da bi se ji čim bolj približali. Jo osvetlili z več zornih kotov. Kot se trudimo, da bi bili še bliže vam, spoštovani bralci.
Večerova nedeljska izdaja morda nekoliko zamuja. Vendarle: nikoli ni prepozno. Kdo bere časopis v nedeljo, smo vprašali Večerove bralce. Večinoma moški, starejši od 45 let, v povprečju s srednješolsko izobrazbo in podpovprečnim slovenskim dohodkom. Gola statistika pove marsikaj, včasih pa nič. Kaj že pravijo, da je statistika? Če bi se držali anketnih izračunov, bi nedeljskim bralcem Večera v roke potisnili žogo, jim predstavili nov tip avtomobila, na sredini časnika pa razpalili lepotičko, pomanjkljivo oblečeno. Na tak način, samo z goli in golimi, seveda ne bi šlo. Lahko obrnemo drugače: torej bomo pisali za ženske, mlajše od 45 let, z visokošolsko izobrazbo in nadpovprečnim dohodkom. Pa ne samo za njih, se razume - ta novi časopis, Večer v nedeljo, bo vsebinsko zaobjel čim več tem. Stran s stresom, brezplodnimi političnimi spletkami in minusom na transakcijskem računu, nazaj k umirjenemu nedeljskemu večeru. Slaba banka, slab dan, dober Večer - prava transakcija. Večer, tudi ta v nedeljo, vas bo skušal odmakniti od slabih misli. Vam svetovati, tudi pokazati, da pa morda ni vse tako črno.
Lajnajo nam, da smo v krizi. Najti smisel, zagon, pozitivno v negativnem postaja vse težja naloga. Tudi vaš Večer je v krizi, recesiji ali kakorkoli že to imenujemo. Navsezadnje smo vsi v istem zosu. Brezposelni stari in brezperspektivni mladi niso imaginarna kategorija. To sem lahko sam, to so moja žena, moj sin, moj sosed, moj prijatelj ... Zame je večji dosežek od Boltovega svetovnega rekorda v sprintu na sto metrov čudežna rešitev slovenske štiričlanske družine, ki se skozi mesec prebije z 800 evri proračuna. V šolah je vedno več brezplačnih malic, država pa biča ljudi z vedno novimi in novimi davki. Ampak ne bomo se vdali. Ne še. Vsi se borimo. Časnik Večer tudi z novim projektom, nedeljsko izdajo. Z Večerom v nedeljo ne bomo sledili rumenim trendom, ko je vest edinole, če človek ugrizne psa. Še naprej bomo v Večeru vsakič, ko bo treba, rekli bobu bob. In upali, da ostanete z nami. Časopis brez bralcev je kot polenta brez ocvirkov."
Zdaj pa nazaj v prihodnost. Kaj ste najbolj (najraje) brali v nedeljski izdaji v teh enajstih letih? Na prvem mestu vrtnarske nasvete Miše Pušenjak - kakorkoli obrnemo, paradižnik med vrtičkarji zmaga! Ko smo se s Primorskimi novicami znašli pod istim lastniškim dežnikom, smo nedeljcu brez obotavljanja priključili prehransko strokovnjakinjo Marijo Merljak, ki navdušuje s svojimi teksti v enaki meri kot njen mož Ivan s svojimi (okusnimi) fotografijami. Ko poskrbite za vrt in se dobro najeste, pa se v nedeljo očitno radi posladkate s črnokronaško zgodbo v rubriki temna plat. Da se prepričate, da pa doma vseeno ni tako črno, kot se nam včasih, ob slabših dnevih, morda zazdi.
