V decembru smo se na pokopališču v Ožbaltu ob Dravi še zadnjič poslovili od staroste štajerskih in slovenskih lovcev Maksa Holcmana, člana Lovske družine Vurmat iz Sv. Duha na Ostrem vrhu. Rodil se je 16. avgusta 1924 na znameniti Namestnikovi domačiji na Kozjaku, na kateri od nekdaj živi in gospodari trdni slovenski Namestnikov rod. Po dolgi bolezni je njegovo plemeniti srce prenehalo biti 11. decembra 2024.
Maks je bil vse življenje tesno povezan z naravo, gozdom in lovom. V skrivnosti in čarobnost lova ga je kot mladega fanta vpeljal že njegov oče in bogato lovsko kariero je nadgradil z mnogimi odgovornimi funkcijami. Vedno se je zavzemal za visoke etične standarde v lovstvu in skrbel za ohranjanje bogate lovske tradicije. Kot gozdar je v dolgih letih službovanja dodobra spoznal vsak kotiček revirja. Med vsemi kozjaškimi lovci in tudi med lovskimi tovariši iz pobratene slovenskogoriške LD Dobrava je užival velik ugled in spoštovanje tudi kot eden najboljših in najsrčnejših ter visoko etičnih štajerskih lovcev.
Če za koga, potem je bila za Maksa lov stvar časti in velikanske osebne odgovornosti. Lovska etika in lovska pravičnost, odlično poznavanje divjadi in njenih habitatov, vse to so bile odlike tega moža, ki se je s svojim udejstvovanjem v lovski organizaciji za vedno zapisal v lovsko zgodovino ne samo Kozjaka in mariborske Lovske zveze, pač pa celotnega slovenskega prostora. Bil je izjemen učitelj in dragocen mentor mnogim generacijam mladih lovcev, katerim je nesebično predajal bogato znanje, predvsem pa jih je z izbranim, umirjenim besednjakom ter modrostjo zrelega moža na vsakem koraku navajal na lovsko pravičnost in jih opozarjal na etični kodeks ter vrednote slovenskega lovstva. Bil je in ostaja nepozabna lovska korenina, velikega legenda in cenjena lovska avtoriteta. Naj mu bo miren zadnji počitek v večnih loviščih!
