Prijatelje, klubske tovariše in ljubitelje juda in aikida je v zadnjih januarskih dneh pretresla novica, da je preminil vodilni trener aikida, pred tem pa tudi juda in ju-jitsa, Bogomir Cerinšek. Tako kot sta opravila pionirsko delo za razvoja juda v Sloveniji Niko Vrabl in Dušan Kolnik, je podobno poslanstvo v samoobrambni veščini aikido opravil Bogomir Cerinšek, ki smo ga vedno klicali z njegovim športnim imenom - Cina. Bogomir je bil nosilec mojstrskih pasov 1. dan v aikidu, 3. dan v judu in 2. dan v ju-jitsu, kar potrjuje razsežnost njegovega delovanja in razdajanja. Bil je pomemben in zelo aktiven član Judo zveze Slovenije in Aikido zveze Slovenije.
Bogomir Cerinšek je po več kot 25 letih aktivnega delovanja v judu med prvimi pri nas spoznal lepoto, eleganco, prefinjenost, poduhovljenost in učinkovitost tehnik aikida, do takrat v Sloveniji še povsem neznane veščine. Potem ko mu je bil junija 1979 podeljen prvi mojstrski pas, je organiziral vadbo aikida tudi pri nas, najprej v sekciji Judo kluba Branik, malo pozneje pa je ob podpori Mariborskega športnega društva Branik soustanovil Aikido klub Branik. Za njegov razvoj je skrbel tudi tako, da je navezoval stike z največjimi mojstri iz tujine, med katerimi je posebno mesto zavzemal utemeljitelj aikida sloga tendo-ryu, Japonec Kenji Shimizu, s katerimi je organiziral občasne seminarje, na katerih so utrjevali in izpopolnjevali že usvojeno znanje in pridobivali novo, aikido pa se je razširil po vsej Sloveniji. Pod Cinetovim vodstvom, ki je takrat kot prvi že imel črni pas, so v klubu leta 1985 zrasli prvi mojstri, med katerimi so izstopali Roman Reberšek, Saša Bibič, Boris Zakelšek, Pavel Forjan, Iztok Praprotnik ...
Cina je bil razmišljujoč in globoko predan idejam, ki so se razpredale v duhu te borilne veščine. Z vadbo postanejo te sestavni del osebnosti vsakega mojstra. Zato njegovo mojstrstvo ni bil omejeno le na prikazovanje in poučevanje tehnik, temveč je njegovo znanje segalo globoko v samo jedro filozofije borilnih veščin, ki poudarja pomen duhovnosti in smisla za razvoj notranje moči, ki se krepi z njihovo vadbo na splošno. S svojo blago naravo je med člani kluba in tudi sicer pomembno vplival na njihov razvoj, s tem da je spodbujal voljo in veselje do njihovega udejstvovanja v aikidu in tako utrjeval prijateljstva, tovarištvo in razumevanja med njimi. V tem pogledu je bil zgled, kako živeti z etično integriteto, samodisciplino in s spoštovanjem do sebe in do drugih.
Aikido lahko postane tudi nevarna samoobrambna veščina. Zato veljajo zanjo kot tudi za vse druge podobne veščine stroga etična načela. Po takšnih načelih je Cina skozi desetletja vodil na stotine mladih v skrivnostni svet borilnih veščin, v katerem so šibkejši postajali močnejši, močnejši pa plemenitejši, in na tak način prispeval h kulturi nenasilja. Zato nam bo ostala v spominu njegova bogata duhovna dediščina, ki se bo prenašala na bodoče rodove, s tem pa bomo tudi ohranjali spomin nanj.
Za neprecenljiv prispevek k razvoju aikida v Sloveniji je Cina dobil več medalj in priznanj, leta 1980 medaljo za zasluge za narod, leta 1989 plaketo Mirana Cizlja, leta 1997 zahvalo za zasluge pri uspešnem izvajanju obrambnih nalog, ki mu jo je podelilo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, leta 2001 zlato listino MŠD Branik za izjemne športne dosežke in ustvarjalno delovanje v društvu, leta 2014 častno plaketo za dolgoletno pripadnost judo klubu Branik - od leta 1954 do 2014, leta 2024 pa bronasti znak Zveze športnih društev Branik Maribor.
In kaj nam preostane zdaj, ob izgubi dragega prijatelja učitelja in vzornika? Morda v tolažbo stara vzhodnjaška modrost: "Pustimo pticam žalosti, da se spreletavajo okoli naše glave, vendar jim ne dovolimo, da spletejo gnezdo v njej." Morda bi lahko bila prav to tudi njegova zadnja plemenita misel.
