Luka, spominjam se te skozi različna obdobja, od prvega srečanja na košarkarskem igrišču, ko si me s svojimi pivotiranji in metom izza glave spravljal ob živce, kot kasnejšega soigralca po združitvi Branika in ŽKK-ja, še najbolj pa kot prijatelja. Bila sva si blizu vse do tvojega odhoda v Španijo, potem pa sva se videvala vse manj in manj, a prijateljstvo je ostalo in danes s solzo v očeh in nasmehom na obrazu obujam spomine na vse vragolije, ki sva jih počela med in po koncu košarkarskih sanj. Veliko bi jih lahko opisal, pa jih bom raje delil s tvojimi košarkarskimi prijatelji, ko se te bomo spominjali ob kozarčku vina.
Najino prijateljstvo morda še najbolje opiše zgodba, kako sva se lotila opravljanja enega od tvojih izpitov na fakulteti, ki si ga nujno potreboval za vpis v zadnji letnik. Na vse sva pomislila, bila sva na govorilnih urah, zamenjala sva sliki, se prijavila na izpit, dogovorila o oceni in potem … Na izpit sem zamudil, a k sreči ne preveč, tako da sem ga vendarle lahko opravljal. Ko te je profesor poklical po imenu, sem brž vzel tvojo izpitno polo, medtem ko je eden od tvojih soigralcev, ki je bil tisti dan prav tako prijavljen na ta izpit, v klopeh umiral od smeha. S kirurško natančnostjo sva podobno kot na študentskih košarkarskih tekmah na UŠC-ju tudi to operacijo uspešno izpeljala do konca.
Ko si se s trebuhom za kruhom odpravil v Španijo, nisem bil ravno vesel, a vesel sem bil zate, saj sem vedel, da te ukvarjanje s tenziomiografijo veseli in da boš zagotovo uspel. Res ti je uspelo, tako kot ti je s svojim predčasnim odhodom uspelo povezati večino nas, nekdanjih košarkarskih navdušencev, da vsaj za trenutek odložimo vsakdanji stres in se spomnimo na mlajše, brezskrbnejše dni, ko so sanje o športnih uspehih še bile dovoljene.
Ne dvomim, da se zagotovo še vidiva, prijatelj moj, pa čeprav na drugi strani. Drži se!
