Z neizmernim optimizmom in ustvarjalnostjo Simona Napast povezuje ljudi, spodbuja sodelovanje in poskrbi, da v Framu in v občini Rače - Fram živijo razni dogodki. Aktivna je na številnih področjih v KUD dr. Pavla Turnerja Fram poje v Etno skupini Zala ter vodi in organizira številne kulturne dogodke. V preteklosti je pela pri APZ Maribor in v zboru Carmina Slovenica, kot manekenka za močnejše postave se je nekaj let sprehajala celo po modnih brveh, v KUD Rače je bila deset let članica gledališke skupine, danes pa je aktivna predvsem v literarnem klubu.

Kulturno dejavnost iz društev vključuje v šolski program in s tem bogati oba svetova. V OŠ Fram dela kot knjižničarka, učiteljica in vodja različnih projektov, tudi mednarodnih. V krajevni cerkvi izvaja katehezo za najmlajše in se aktivno vključuje v župnijsko dogajanje. Poleg tega je avtorica več člankov, urednica šolskega časopisa, recenzentka in avtorica gradiv pri založbi Rokus, strastna kolesarka, ki je z možem po dolgem in počez prekolesarila domovino, ter neutrudna raziskovalka lokalne zgodovine. Trenutno s Stankom Hojnikom pripravljata del Kopivniškega zbornika, ki bo osvetlil bogato dediščino kraja in življenje na kmetih nekoč.

Za Simono je ključnega pomena ohranjanje kulturne in zgodovinske zavesti. "Živimo v času, ko je svet globalna vas in se bolj ceni to, kar imajo drugi. Učitelj pa je tisti, ki mora otrokom priučiti ljubezen do domovine. Majhna pohorska vasica je lahko vredna več kot razkošna svetovna metropola. Bogastvo se lahko prepozna v stari stavbi, v kapelici ob poti, starem križu, visoki smreki ali starem hrastu. Otroci morajo razviti spoštovanje do svojega kraja in naše dediščine, da se zavedajo svojih korenin. Učitelji smo pomemben dejavnik v kraju in šola preko nas diha z okoljem. Ponekod se ta povezovalna vloga izgublja, ampak na srečo v takšnih vaseh, kot je naša, naveza z lokalno skupnostjo še ostaja močna. In na naši šoli se za to trudimo vsi učitelji. Privzgajamo solidarnost in povezanost, trudimo se, da bodo iz vrst učencev izšli dobri in pošteni državljani."

V srednji šoli, pripoveduje, je imela najboljšo razredničarko, slavistko Jožico Lorenci. "Takrat sem že vedela, da bom učiteljica, želja pa se je nadgradila v odločitev, da želim biti prav takšna učiteljica in razredničarka kot ona. S svojim razumevajočim pristopom in podporo me je spodbudila tudi k študiju slovenščine, ki je bila ob angleščini moj drugi študijski predmet. Učitelj ima neverjetno moč in vpliv na učence – lahko jih zatolče, prizadene ali dvigne in jim za vedno ostane svetel zgled, kot je to bilo v mojem primeru."

Simona izvira iz Miklavža na Dravskem polju in je v otroštvu zamenjala kar tri osnovne šole, kar je bila svojevrstna (pre)izkušnja, saj se je vsakokrat morala prilagajati in iskati svoj prav. To ji je dalo tudi trdnost in moč. V Rače se je najprej priselila k moževim staršem, kasneje sta si z možem zgradila hišo. Z veseljem pove, da je z lahkoto postala del občine, kjer je trdne vezi stkala preko kulturnih dejavnosti.

Njen življenjski optimizem ni prišel sam od sebe. "Slabi dogodki te kalijo in teh sem v svojem življenju imela kar nekaj," pravi. V otroštvu je bila plašna in nesamozavestna. Iskala je svoje mesto v družbi, a bila vselej opora tistim, ki so bili nesprejeti in odrinjeni na rob. Zato še danes posebej pozorno skrbi za otroke, ki se v skupnosti ne znajdejo, in jim pomaga najti področja, kjer lahko zasijejo. Tudi knjižnica, ki jo vodi, je eden od prostorov miru, topline in navdiha za otroke, zato jo radi obiščejo. Velikokrat jo objamejo in povedo, da je ta prostor najboljši na šoli. "Otroci vidijo in čutijo, kdo je iskren. Ko se nasmejim, tega ne počnem le z usti, temveč z očmi in z vsem telesom. Z ljubeznijo sem zasipala svoja sinova, ki sta odrasla v moža, na katera sem izredno ponosna, na stotine mladih src sem polnila z njo, kmalu se bom znašla v povsem novi vlogi, ko bom svoje znanje in ljubezen predala tretji generaciji, svoji vnukinji."

Njeno življenje knjige oblikujejo že od otroštva. Pri sedmih letih se je sama z avtobusom s Tezna vozila v knjižnico Rotovž, od koder se je vračala z dvema vrečkama, polnih knjig. Oboževala je pravljice, a takrat te niso bile natisnjene v razkošnih, ilustriranih izdajah. Danes zgodbe temeljijo na vizualni privlačnosti, besedila so prilagojena, skrajšana, besede predrugačene, stare vsebine živijo v hollywoodskih uspešnicah, ki imajo s klasiko le malo skupnega, ugotavlja: "Otrokom je vse prineseno ready-made na pladnju, zato nimajo domišljije in se ne znajo vživljati v različne vloge ali podoživeti določenih občutij, jih ponotranjiti. Branje zahteva zbranost, čas in vživljanje."

Njeno močno področje je didaktika. Že več kot 20 let pripravlja angleške naloge, učne liste in didaktične materiale za učitelje, izvedla je vrsto delavnic za učitelje po vsej Sloveniji, vselej išče drugačne pristope k učenju. A tudi njen dan šteje le 24 ur. "Res se zgodi, da občasno jemljem energijo iz petnih žil, vendar pa počnem le stvari, ki me veselijo, zato vanje vložim ves svoj trud in znanje. Če se nečesa lotim, želim, da je izpeljano pošteno in z veliko mero odgovornosti."

Vera in preproste vrednote so njen vsakdanji navdih. "Če bi ljudje živeli po desetih božjih zapovedih, bi bil svet lepši," pravi. Decembrski čas dojema kot čas pričakovanja, skromnosti in notranje refleksije. Nasprotuje pretirani komercializaciji praznikov. "Ta čas bi naj bil čas tihega pričakovanja božiča. Toda že v oktober se je premaknila hektika z utripanjem luči in kupi daril. Čarobnost je uničena. Pri verouku poudarjam dobrosrčnost, ponižnost in notranjo lepoto, predvsem pa, da se je treba veseliti majhnih stvari. Ljubezen, razumevanje, spoštovanje, mir. Tako delam, tako živim, to učim in to je tisto, kar šteje. In to želim vsem."