Branka Bezjak
Znani komik in glasbenik Sašo Dobnik bo v svojem domačem kraju zaznamoval 25 let svoje kariere. V poklon bližnjim, ki so ga podpirali na njegovi poti, v zahvalo tudi drugim, ki so mu ob raznih priložnostih stali ob strani. V prvi vrsti namenja prireditev svoji babici. "Sedaj je oma Micika še z nami in tudi ostali moji, starša Franci in Renata in sestra Anja, zato sem si rekel, če ne sedaj, potem tega ne bom nikoli izpeljal. Ne nazadnje imam sedaj še toliko energije, da naredim, kakor je treba," je pojasnil. In tako se že z ekipo prijateljev, ki so mu bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč, zadnje tri mesece posvečajo organizaciji. Nastopov bo namreč čez 25, v prvi vrsti njegovih (glasbenih) prijateljev in komikov, s katerimi se je dobro povezal v minulih letih. Denimo Alfi Nipič, Miran Rudan, Ansambel Aplavz, Ansambel Galama, Matjaž Javšnik ... Vsi bodo nastopili brez honorarja, tudi voditelja Jasna Kuljaj in Boštjan Romih. Že pred koncertom, ki se imenuje Sašo s prijatelji 25 let, bo 16. marca, v Športni dvorani Starše z začetkom ob 17. uri, bo za veselo vzdušje poskrbela Gasilska godba na pihala Spodnja Polskava, pred dvorano bo poskrbljeno za hrano in pijačo. Pri vsem je skušal vpeti čim več lokalnih ponudnikov.
Za začetek svoje kariere šteje leto 2000, ko je pri rosnih dvanajstih z ansamblom Štajerski baroni zmagal na Ptujskem festivalu: "Začeli bomo prav z zmagovalno pesmijo Mami za praznik. Najbolj sem ponosen, da jo je napisala moja sestra, ki ima tudi cerebralno paralizo." Odziv na koncert je že sedaj dober, vstopnice se lepo prodajajo. "Očitno sem v teh letih nekaj delal prav. Prijetno sem presenečen, kaže, da se je lik Gasilec Sašo, ki sem ga imel priložnost narediti za televizijo po zaslugi Jožeta Potrebuješa in Boštjana Romiha, dobro prijel. Obiskovalci bodo namreč prišli tudi iz drugih koncev Slovenije. Starše so moj kraj, nikoli ne bi tega priredil v katerem drugem kraju, se pa obenem zavedam, da bo nekoliko manj ljudi, kot bi jih pričakoval." Velikokrat je tako, da je prav doma najtežje uspeti. "Res je. In z grenkim priokusom lahko povem, da sem v vseh teh letih v svoji občini nastopil mogoče pet- ali šestkrat. Pa zato nimam nikogar manj rad, sem velik lokalpatriot. Morda sem sicer kdaj rekel, da nimam časa, ampak ne zato, ker ne bi želel nastopiti. Doma nastopiti je težje tudi zato, ker imaš največ spoštovanja, tudi največji kritiki so ponavadi doma, jaz se bom seveda potrudil po najboljših močeh."
Lik Gasilec Sašo mu je dal prepoznavnost, a pri gasilcih ni bil nikoli, čeprav je v Staršah močno prisotna ta tradicija. "Pri nas je tako - ali si gasilec ali si nogometaš. Jaz sem bil slednje, ampak sem tudi že kmalu odnehal, ker sem se začel ukvarjati z glasbo. Gasilce zelo spoštujem, to so zame največji junaki. Našo zadrugo, ob kateri stanujemo, so nam že dvakrat rešili." Kako je že kot otrok vstopil v šovbiznis? "Od četrtega leta sem igral harmoniko, na dva prsta. Nato me je ata v Staršah peljal k Marijanu Hercegu na učenje frajtonarice. On je slišal, kako pojem, in predlagal, da bi poskusili na festivalu. In tako sem pri dvanajstih začel nastopati z Baroni. Ata me je peljal na njihov nastop, da sem zapel nekaj pesmi, povedal nekaj vicev in sva šla domov. Ker so se oni kmalu za tem razšli, so pome prišli iz Ansambla Aplavz. Z njimi sem nato nastopal na porokah in drugih dogodkih kar sedemnajst let. Ob njih sem se tudi izoblikoval, odrasel, ker so bili vsi toliko starejši od mene. Starša me nista nikoli silila, sta pa me podpirala. Nismo se ozirali na to, ko so drugi rekli, češ Sašo že tako mlad hodi ponoči okoli. Ampak tako kot pri športu je treba tudi tu za uspeh zgodaj začeti."
Ker ima torej nastopanje že od nekdaj močno zasidrano v sebi, je to prenašal tudi v šolo. "S svojo nemirnostjo sem motil druge. Tudi nisem imel najboljših ocen, a sem vse opravil. S koncertom bi se rad zahvalil tudi svojim 'tršicam', predvsem Marti Stepišnik, da me je spodbujala in usmerjala, in Liljani Polajžar, ki je vodila folkloro, kjer sem tudi začel igrati harmoniko. Šole res nisem nikoli imel preveč rad, zato polagam staršem na srce, naj ne silijo svojih otrok. Izobrazba seveda je pomembna, a važno je, da razvijaš svoje talente. Zakaj bi nekoga silil v šole, če mu je všeč, da ima šmiraste roke, ko šraufa po avtu." Društvu prijateljev mladine Starše, ki ga vodi Stepišnikova, je hvaležen tudi, da so zagnali dobrodelno akcijo za nakup dvigala, s katerim lahko njegova sestra na vozičku premaga stopnice v njihovi hiši. Tudi sam je pripravil in že veliko nastopal v dobrodelne namene, zato verjame, da se dobro z dobrim vrača. Njegova želja je ustanoviti poseben sklad, za katerega bi se zbiral denar povsem transparentno. "Velike humanitarne organizacije si vzamejo precej za svoje delovanje in to mi ni všeč."
Številni nastopi, prepoznavnost, dobra plačila, zabave lahko pripeljejo tudi čez rob, opozarja. "Ko si mlad, te lahko hitro prevzame. V enem obdobju je bilo res veliko vsega, ob nastopih z ansamblom še snemanje za televizijo. A Potrebuješ me je pravočasno postavil na realna tla, za kar sem hvaležen njemu in predvsem članom Ansambla Aplavz. Brez njih moja kariera ne bila takšna, kot je," še doda. Pred sedmimi leti, pri tridesetih, se je nato odločil, da gre svojo pot. "Nismo se skregali, enostavno sem izbral manj naporno pot." Ob vsej prepoznavnosti in nastopih na raznih koncih pa nikoli ni pozabil svojih krajev, prijateljev. Ostal je Sašo, ki se bo sedaj z velikim dogodkom vsem zahvalil.
