Mariborčan Goran Škobalj, po poklicu univerzitetni diplomirani gradbeni inženir, univerzitetni diplomirani profesor matematike in univerzitetni diplomirani profesor pedagogike, dela z otroki in mladimi že več kot 30 let. Izvedel je številne delavnice in napisal scenarije za več kot 40 vzgojnih predstav, jih režiral in nastopal v njih. Prav tako je izvedel na stotine predavanj za otroke, starše in učitelje, ustvaril video spote in video skeče, napisal pesmi za otroke in mladino, urejal in pisal članke v e-mesečniku za vzgojo, vodil tabore za otroke in izvajal izobraževalne projekte v desetih državah sveta.
Košarka je plemenita igra
Knjiga Kako je košarka premagala virus je njegovo šesto književno delo. Knjigo je posvetil svojim dragim varovancem s prekomerno težo, s katerimi praznuje vsak krog, ki ga pretečejo z žogo na težkih treningih. Knjigo je posvetil junaku, katerega starši so se med epidemijo koronavirusa ločili, in njegovo življenje je med hudo zdravstveno krizo postalo še težje. "Knjiga želi združiti vse v Sloveniji, tiste na levi in tiste na desni, vernike in ateiste, domače in tuje, mlade in stare, naše in njihove v boju proti skupnemu sovražniku - neznanju in pomanjkanju vizije. Košarko vidim kot plemenito igro zahtevne motorike in dinamike. Predvsem pa kot čudovito priložnost za razvoj volje, vztrajnosti, poguma in skupinskega sodelovanja, s čimer se naučiš boriti za svoje cilje, odpuščati napake sebi in drugim ter sprejemati neuspeh kot nujno sestavino uspeha. V košarko sem se zaljubil že v otroštvu, na nekem večno umazanem igrišču, polnem srečnih otrok. Igral sem jo 25 let in nikoli nisem dobil za to ne dinarja, ne tolarja, ne marke, ne evra ali dolarja," se spominja Goran Škobalj.
Ko afriške babice vržejo na koš
Sogovornik pravi, da so s košarko povezane najlepše zgodbe njegovega življenja. Prijatelj soigralec, s katerim je za 25 let izgubil stik ob jugoslovanskih vojnah in je ostal enak. Afriški koši, ki jih je postavil na debela drevesa v Keniji in nanje ob ekvatorskih toplih večerih mečejo predvsem babice. V njihovih solznih očeh hvaležnosti je, brez prevajalca svahilija, razumel enakost vseh nas, malih in velikih, črnih in belih. Tudi njegova 21-letna hčerka, bodoča zdravnica, ki ob zahtevnem študiju še vedno igra košarko, in 12-letni sin, ki ga vsak dan sprašuje, kdaj bodo spet treningi. "Košarka je tudi mene vedno znova pomirila, osrečila in povezala z novimi ljudi. Med prvim javnim zaprtjem družbe me je prebudila in spomnila na otroke, ki so nekje sami, zaprti in jih boli, ker virusa ne razumejo, da so zelo osamljeni in bi raje bili zasmrkani nekje v postelji (ker to se pozdravi) kot pa nesrečni, prestrašeni in osamljeni. Skrbi jih, da smo nanje pozabili. Hudo jim je, da ne morejo obiskati svojih babic in dedkov," pravi Goran Škobalj in še doda, da je spomladi, ob prvem zaprtju, ustvaril 51 izzivov (skeče, filmčke, kvize, vaje, risbe in navodila), s katerimi je želel povedati, da družba na te otroke ni pozabila.
Za ilustracije v knjigi je poskrbel 15-letni Jure Oberlajt, dijak prvega letnika Srednje oblikovne šole Ljubljana. Fant, ki je sanjal o medaljah in pokalih, pa mu bogovi košarke zdaj vračajo priznanje za njegov trud. Izdajo knjige so podprla podjetja Lunos, Senmed in Meltal SI.
