Ne da bi se zavedal, da letos mineva 100 let od podpisa rapalske pogodbe o meji med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo, je Oskar Neuvirt, upokojeni gasilec pirotehnik, pisec aforizmov, lokalni vodnik po kraju in njegovih znamenitostih, začel raziskovati linijo bunkerjev v svojem kraju. Severovzhodni del meje mariborske krajevne skupnosti Malečnik - Ruperče poteka po robu Pesniške doline, kjer je na pohodih srečeval utrdbe, bunkerje, in se spraševal, čemu so bili namenjeni. "Sklenil sem, da enega očistim in pripravim za ogled. Ko sem imel soglasje lastnikov zemljišča, zakoncev Polič iz Vukovja, sem začel. Najprej pa sem pridobil literaturo in tako izvedel za dobrega poznavalca te tematike Aleša Zelenka iz Maribora, ki ima zbran material za izdajo knjige in ki mi je zaupal veliko zanimivosti," razloži Neuvirt.
Najmanj 200 bunkerjev je bilo v okolici Maribora
In zakaj so sploh zgradili te utrdbe? Leta 1935 so poleg splošnega slabšanja političnega položaja v Evropi postale italijanske osvajalske ambicije vedno večje. Zbliževanje z nacistično Nemčijo je pripeljalo k sklenitvi trojnega pakta. Vse to je Kraljevino Jugoslavijo prisililo v načrtovanje utrjenih obrambnih črt na njeni strani rapalske meje. VI. sektor obrambne linije je potekal od Črne na Koroškem do Maribora, kjer se je ena linija nadaljevala preko Dravskega polja do Ptuja, druga linija pa je obkrožila Maribor in šla do Šentilja v Slovenskih goricah ter naprej po Pesniški dolini do Ptuja.
40 tisoč mož je delalo v gradbenih oddelkih
Prvi dve leti so gradili predvsem ceste in vodnjake za gradnjo bunkerjev. V gradbenih oddelkih, ki so šteli 15.000 mož, so delali pretežno jugoslovanski vojaki in veliko civilistov. Od leta 1937 naprej je bil vodja štaba za utrjevanje divizijski general Leon Rupnik. Po njem se je utrdbene črte prijelo ime Rupnikova linija. Leta 1938 se je začela gradnja utrdb. Število mož pri gradnji se je povečalo na 40.000. Na ozemlju Slovenije so zgradili dvanajst težko utrjenih položajev in kar 4000 različnih betonskih bunkerjev. Na celotnem VI. odseku je bilo zgrajenih okrog 600 bunkerjev, od tega najmanj 200 v širši okolici Maribora. V bojih aprila leta 1941 so obrambni položaji drugje po Jugoslaviji padli po večini brez bojev, spopadov za bunkerje je bilo relativno malo. Najmočnejši boji za Rupnikovo linijo so bili ravno na tukajšnjem območju, na severni fronti, na Koroškem in Štajerskem. "Prav to dejstvo nam malo zavidajo na zahodni fronti v Sloveniji," še k zgodovinskim virom dodaja Neuvirt.
Mitralješki bunker v Ruperčah
Zgrajenih je bilo več vrst bunkerjev, odvisno od njihove vloge pri obrambi. Bunker, ki ga ureja v Ruperčah, je lahki mitralješki. Imenovali so ga mala prizma. Debelost armiranega betona je 50 centimetrov. Bunker je bil zelo borno opremljen, notri je bil puškomitraljez Zbrojovka ali mitraljez Schwarzlose, navadno samo v eni lini, s 3000 naboji. Vojaki so imeli svoje puške in en zaboj ročnih bomb (30 bomb), mogoče celo signalno pištolo. V nekaterih bunkerjih je v hodniku spalna niša z leseno posteljo, sicer pa so morali spati kar na podu.
"Letos mi je uspelo s pomočjo prijateljev urediti dostop do bunkerja, ga očistiti in mu namestiti tablo z osnovnimi podatki. Moja velika želja je, da mu namestim še originalna vrata, zaščitim strelne line, obnovim zračnik in zaščitim notranje lesene obloge. Naslednji korak bi bilo urejanje notranjosti. Bunkerju bi dal vsebino, predvsem fotografije in nekaj eksponatov. Potem bi lahko organiziral vodene oglede," razkriva prihodnje načrte.
Med urejanjem so ga ljudje pozdravljali in odobravali njegovo početje: "Včasih me je kdo vprašal, ali se ne bojim, da bi kaj počilo. Sem v šali odvrnil, da bom poklical pirotehnika." Pravi še, da ljudje niso poznali izvora bunkerjev, je pa sam, ko je našel v Dragučovi bunker z originalnimi vrati, dobil še več volje za urejanje te nenavadne zgodovinske tehnične dediščine.
