Si predstavljate, kako bi bilo, če bi odprli naš jutranjik Večer in v njem prebrali le pozitivne, prijazne in srčne zapise o našem mestu in izjave srečnih, veselih in zadovoljnih ljudi, ki bi izrekali le pohvale mestu in zahvale someščanom? Zato bi rad izpostavil le nekaj pozitivnih, lepih točk totega našega mesta. Ob tem me sploh ne zanima, kdo ima pri tem kakšne zasluge oziroma kdo je za nekaj bolj ali manj zaslužen. Izhajam iz splošne ocene, da so večino zgradili Mariborčanke in Mariborčani oziroma davkoplačevalci. Absolutno tudi nisem in ne želim biti odvetnik ali zagovornik vsakokratne mestne oblasti, rad bi le nekoliko razblinil tisočere odtenke sivine, ki jo sami ves čas razpenjamo nad mestom. Pišem izključno kot lokalpatriot, ki občuduje in ljubi svoje domače mesto. Vsaj za trenutek bi želel pokazati someščanom, da je v mestu, v katerem živimo in delamo, tudi veliko pozitivnih, navdihujočih in lepih reči. Če jih le hočemo in želimo videti in prepoznati.
Maribor je bil po izboru European Best Destinations razglašen za najlepšo destinacijo. Ponuja namreč izjemno doživetje ob Dravi, z bogato kulturno dediščino in naravnimi lepotami. Majhna mesta, kakršno je Maribor, le izjemoma dobijo velike priložnosti. A je poleg razglasitve za najlepšo destinacijo leta 2012 postal evropska prestolnica kulture in v letu 2023 gostil olimpijski festival evropske mladine. Mlajše generacije Mariborčank in Mariborčanov znajo ponosno praznovati dosežke svojih pradedov, dedov in staršev, ki so s svojimi deli na različnih področjih pomembno zaznamovali zgodovinske prelomnice mesta. Še posebej častimo velikane zgodovine Antona Martina Slomška, Rudolfa Maistra, Leona Štuklja in druge. Nekaj časa je bil naš someščan tudi veleum Nikola Tesla. A je gospod z velikim T odšel, preštevilna tesla pa so ostala.
Pametnejši od mene me prepričujejo, da v našem mestu živi in dela na tisoče znanstvenikov, intelektualcev, kulturnikov, modrih, pametnih, uspešnih in iznajdljivih ljudi ter da problem mesta ni v odlivu možganov preko meje, temveč v tem, da ostaja tu vse preveč bedakov. Med nami je tudi precej pijancev in drogirancev, ki so v svojem stanju neznosni, a so trezni in "čisti" še bolj. Sprašujejo me: če je pes res najboljši človekov prijatelj, kaj je potem meščan meščanu?
V mestu je veliko izjemno lepih, občudovanja vrednih zelenih oaz. Pohvalno je, kako mesto skrbno ravna z drevesi, in še bolj razveseljujoče, da se vsako izruvano, podrto ali požagano drevo nadomesti. Če k temu dodamo še razcvet urbanega čebelarjenja v mestu, vidimo, da mesto živi in diha z naravo in se lahko kiti tudi z nazivom zeleno. Na Lentu imamo vinsko trto vseh trt, žametovko, staro preko 450 let, ki ima edina tudi svoj muzej.
Pomembno je poudariti, da je Maribor še vedno eno bolj varnih mest, za kar skrbijo "naši" policistke in policisti. Spoštujemo jih, ker vemo, da so prvi, ki nam bodo pomagali, ko bomo pomoč najbolj potrebovali.
Mesto premore tudi veliko prostovoljcev in humanitarcev. Veliko je pridnih, delavnih ljudi, ki skrbijo za vse tiste drobne stvari, ki se nam zdijo samoumevne, so manj vidne in morda manj spoštovane. Se še spomnite projekta mariborskih entuziastov, ki sta se lotila obnove šolske ure na pročelju Prve gimnazije, pa ure na stolpu mestne hiše Rotovž in stolpu stolne cerkve? Ali pa Mariborčana, ki sta donirala sredstva za prenovo Rožnega griča v mestnem parku? Se spomnite "našega" Valentina, ki je pozitivno presenetil številne domačine, ko je prostovoljno očistil 454 znamenitih stopnic na Kalvarijo? Takšna dejanja, ki so nadvse pomembna za mesto, res prehitro tonejo v pozabo. Kot da jih nihče več ne vidi ali noče videti. Ali kot prepeva Zoran Predin: "O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame …"
Moje slikovito mesto ob Dravi ni največje, pa tudi najlepše ni. Je pa vsekakor moje in je naše. Tukaj smo doma in še kako radi se vračamo.
Mirko Ploj, Maribor
