Jana Juvan
Ne v Bergamu v času covida. Ne v državah tretjega sveta. Ne zaradi izredne prometne nesreče. Ne v času sezone respiratornih okužb. Maja, kako ironično, na dan zmage, je na mariborski urgenci "pljusknilo preko", kot se je izrazil tamkajšnji predstojnik. Vse postelje so bile polne, sprejeti niso mogli niti enega novega bolnika. Preusmerite rešilna vozila drugam, se je zato glasilo navodilo dispečerjem, ki se oglašajo na številko 112.
Pravzaprav se je zgodilo, kar so poznavalci že dolgo opozarjali. Zaradi odsotnosti odločitev v zdravstveni politiki, ki bi že pred desetletji morala vsaj začeti reševati nakopičene težave v urgentni in družinski medicini. Pošteno lahko povemo, da za zavoženo situacijo ni kriv zdajšnji minister. Je pa res, da je obe področji večkrat izpostavil kot prioriteto, konkretnih in učinkovitih rešitev pa (še?) ni dal na mizo. V družinski medicini je zadevo saniral zasilno z ambulantami za neopredeljene, da je pogasil požar v javnosti, pri pripravi reforme nujne medicinske pomoči pa se že pripravljajo lokalne fronte, ki jo a priori minirajo, zato je vprašanje, kdaj in kako jo namerava sploh predstaviti.
Kaj se je torej zgodilo? Nastal je prometni zamašek. Po eni strani je bil priliv bolnikov slučajno izredno velik. Pa naj je to bilo zaradi težje dostopnosti do pregledov drugje, slabše dostopnosti do obiskov zdravnikov na domu, odsotnosti paliativne oskrbe ali slabše ozaveščenosti ljudi, ki urgenco koristijo tudi v primeru nenujnih zdravstvenih težav. Hkrati jih na oddelkih v bolnišnici niso zmogli sprejeti toliko, da bi lahko sprostili mesta v opazovalnici urgence za novoprihajajoče. Na vsakem oddelku bolnišnice pač manjka kadra, negovalnega in zdravniškega. Če so čakalne vrste tako absurdno dolge, seveda najtežje čakajoči pridejo v opazovalnico urgence. Še vedno je to ne nazadnje le nekajurno čakanje in ne nekajmesečno.
Ker je težava tako zapletena in prepletena, tudi ni ene rešitve. Več postelj bi bila na prvo žogo zelo enostavna rešitev, a zadeve žal niso tako preproste. Gre tudi za kader in opremo. Za cel vozel, ki ga nihče ne preseka, le vse večji postaja. Tako ni presenečenje, da mladih zdravnikov določene specializacije ne pritegnejo. Ni le porazna statistika za družinsko medicino, ki smo ji priča že leta. Na zadnji razpis za zgolj 17 mest za urgentno medicino so se prijavili le trije, pa še to vsi za UKC Ljubljana. Maribor je izvisel. Pa ne, ker ne bi imeli kandidatov (bilo naj bi jih celo pet). Ampak za njih niso razpisali mest, kot tudi niti enega za tako imenovani nacionalni razpis, po katerem mladi zdravniki niso vezani na obvezno delo pri določenem izvajalcu, ampak lahko odidejo kamorkoli v državi.
Upati je, da bodo to v prid mariborski urgenci popravili na jesenskem roku za specializacije. To bi bilo tudi v prid urgentni medicini v državi. S tremi interesenti v celi državi namreč niti upokojitev ne bodo pokrili, kaj šele, da bi na njih lahko gradili perspektivno prihodnost te stroke. Kot da torej ne bi bilo dovolj že samih težav na tem področju, mladim, ki vendarle želijo to delo, niti ne dajo možnosti, da bi se prijavili! Pa nismo niti prišli do tega, da zanje uredijo delovne razmere. Da jim vrata vsaj priprejo, namesto zaloputnejo pred nosom. In to tistim, ki jih krvavo potrebujejo.
Scenarijev, kam bodo ti mladi po takšni zavrnitvi šli, je seveda več. Če bodo šli na drugo področje, tudi prav, saj marsikje zdravnikov primanjkuje. Za tukajšnje bolnike najslabši pa je, da še oni odidejo v tujino, kjer jih bodo najbrž sprejeli odprtih rok, ne nazadnje jih primanjkuje povsod po Evropi.
