Ljudi nazaj k Dravi ali Dravo nazaj k ljudem. Parola je že čisto okej, narava tudi zelo znanstveno dokazano, ne le po kaki ezoterični doktrini, blagodejno vpliva na zdravje ljudi. Ampak težko bi trdili, da v kakršnikoli obliki velja obratno. Ljudje smo za Dravo zelo škodljiva vrsta. Večkrat dokazano. Seveda je prepozno, da bi to spremenili. Drava je reka z najstarejšo hidroelektrarno, veriga je sklenjena in dela dobro, pa tudi elektriko potrebujemo, čeprav bi hidroelektriki težko rekli obnovljiva. Ampak dobro je spomniti, da vsi tovrstni projekti z vso dobronamernostjo spravljajo ljudi pravzaprav nazaj h kanalu. Ker kakšne druge funkcije, razen lepe kulise, tukaj reka skoraj nima več, in naj imamo Oli in druščino še tako radi, je bela falanga tukaj pravzaprav bolj poreden gost (povzeto po Zmelkow), kot da bi bila kaj drugega. Še več, labodji prišleki pravzaprav izpodrivajo avtohtone vrste. In ko bodo ljudje dokončno vrnjeni ob kanal, bodo videli, da od narave prav veliko tam ni ostalo; reki smo vzeli vse, kar ima rečnega, le vode ne.
Zakaj tako turoben uvod? Ker je kontrast med kanalizirano reko in naravno strugo izjemen. In ker je prav zaradi degradacije Drave nujno napeti popolnoma vsako mišico in sivo celico, da ohranimo dele, ki še imajo funkcionalne ekosisteme. Tak je denimo Mariborski otok, ki je popolnoma upravičeno projektno nedotakljiv in taka je struga Drave, ki jo imenujemo tudi stara struga, čeprav nove ni. Je samo še en, še bolj obupen kanal. Seveda je struga zaščitena s številnimi oblikami varstva, ampak kaj, ko so reke od vseh pa od nikogar. In vsak jo lahko malo odškrne. Kmet, ki zaorje malo bliže strugi, občina, ki bi cesto pač malo premaknila ali pa postavila igrišče, in koncesionar, ki dela biznis, ta mladi, ki bi radi zidali hišo, turistični projekt, ki bi prodajal naravo ... Vsem pa je v glavnem v napoto taista narava, zaradi katere silijo k njej, še najbolj gozd, ki postaja vse bolj škrbast, dokler dokončno ne izgine. No, koncesionar seveda ureja reko, ampak kaj, ko so sonaravni principi urejanja voda še vedno prevečkrat pojmovani kot neučinkoviti, naivni, ideološki. Princip "vodo čim prej stran" je že dolgo preživet. In medtem ko v zahodni Evropi z milijonskimi investicijami vračajo reke v naravna stanja, mi še vedno prevečkrat rinemo vanje. Tudi tam, kjer je to izrecno prepovedano in jasno odločeno - kot je to na Dravi od Malečniškega mostu do meje z občino Ptuj.
Ker, krajinski park je že zavarovan, ampak samo zavarovanje brez usklajenih pravil in smernic ni učinkovito, naravovarstvenih projektov pa tudi ne moremo slaviti le takrat, ko prinašajo denar iz evropske malhe (in tega ni malo), ampak potrebujejo začuda tudi - naravo. Za oris, kako pomembna je tudi evropska varovalna zakonodaja, Natura 2000: v Veliki Britaniji so samo po brexitu izgubili 400 kvadratnih metrov obrečnih habitatov. Da so ti ključnega pomena za ohranjanje čiste pitne vode, delujočih ekosistemov in biodiverzitete, je sedaj menda že jasno.
Kavelj je le v tem, da se vse našteto tako zelo težko meri v evrih, četudi je neprecenljivo. Vrednosti pač niso vrednote in za zdaj pri nas še vedno raje preštevamo prve, četudi obstajajo tudi resni izračuni, da hektar obrečne zarasti nudi več ekosistemskih uslug kot hektar koruze, ki za uspeh potrebuje še porcijo fitofarmacije.
Pod črto, lepo bi bilo, da bi vsi ljudje vedno in z vsemi dejavnostmi ostali ob kanalih, vrednote pa naj ohranijo svojo vrednost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
