Igor Selan
Stoječa kolona vozil, ki v jutranjih konicah ovira promet na eni najbolj obremenjenih cest v mestu, živčni pacienti, ki zaradi tega zamujajo na obravnave in si v stiski dajejo duška s trobljenjem, preobilica avtomobilskih izpustov, ki zaplinjajo okoliške stanovalce, zamude avtobusov, ki ne morejo izvoziti z enega najbolj frekventnih postajališč v mestu. To je vsakodnevna podoba neposredne okolice Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. In čeprav to nevzdržno stanje traja že leta, se odgovorni v UKC in družbi Best in Parking, ki upravlja z garažnima hišama, sprenevedajo, da se jih to ne tiče, pa čeprav je popolnoma jasno, da sta edina krivca za nastalo situacijo.
Avstrijsko podjetje se na težave slovenskih bolnikov in drugih uporabnikov storitev UKC očitno enostavno požvižga, na naša vprašanja, zakaj ne sodelujejo z mariborsko občino, ki je nanje naslovila že več dopisov s predlogi za možno rešitev, sploh ne odgovorijo. Čeprav na vprašanja odgovorijo, pa so še bolj pišmeuharski v UKC. Čeprav je jasno, da težave povzročajo omejitev števila vozil, ki lahko vstopajo na območje UKC, in neustrezno urejeni uvozi in izvozi v garažni hiši, se v UKC obnašajo v slogu srbskega pregovora "brigo moja, pređi na drugoga" (naj moje skrbi prevzame nekdo drug, op. p.). Ker zastoji in njih posledice ne nastajajo znotraj UKC, ampak na občinskih cestah, naj jih po logiki UKC rešuje občina.
In ta si za to tudi prizadeva. A brez sodelovanja obeh omenjenih nikakor ne bo šlo, pri čemer občinski predlogi niti od enega niti od drugega ne zahtevajo prav posebno veliko truda. Zato javnost upravičeno pričakuje, da bodo oboji pokazali voljo in problem v dobro vseh v najkrajšem možnem času tudi odpravili. Avstrijci zato, ker garažni hiši pred UKC, za kateri so leta 2019 menda odšteli 15 milijonov evrov, v bistvu predstavljata bankomat, iz katerega denar dobesedno leti v njihove žepe. Če namreč vzamemo konzervativno oceno, da je od 1460 parkirnih mest 24 ur na dan zasedeno le vsako deseto, se jim bo investicija povrnila že v sedmih letih, upoštevajoč še stroške upravljanja, največ v osmih.
Dolg UKC pa je še toliko večji. Podelitev stavbne pravice družbi Nivo leta 2005 je bila namreč ena največjih goljufij v Mariboru nasploh. Po neuradnih informacijah naj bi namreč Radok, hčerinska družba Nivoja, garažni hiši zgradil za sedem do osem milijonov evrov, UKC pa je stavbno pravico podelil za neverjetnih 33 let. Ste izračunali? Naj pomagamo. Upoštevajoč isto oceno zasedenosti parkirišč kot prej, bi se jim v 33 letih povrnilo 71,75 milijona evrov.
Se držite za glavo? Nič hudega, ta boli samo vas, posel se namreč ni zdel problematičen nobenemu pristojnemu organu v državi. Ob takem ne samo odtekanju, ampak odlivanju denarja iz zdravstvenega sistema je dejstvo, da ta sploh še deluje, pravzaprav enako čudežu. Zato je pretvarjanje UKC Maribor glede prometnih težav, ki jih povzroča, najmanj žaljivo. Ne le do uporabnikov, ampak tudi do vseh strežnic, sester in mladih zdravnikov, ki delajo za drobiž.
