(MB-teden) Dramilo

Odločitev, da se morajo iz mlečno-mesnega paviljona na Vodnikovem trgu prodajalci izseliti, ne bi smela nikogar presenetiti. Pa vendar se je prav to zgodilo, čeprav se je vedelo, da se s koncem januarja izteče najemna pogodba in da lastnica objekta ni kazala namer o morebitnem podaljšanju. Še več. V preteklosti je celo že sodno zahtevala izpraznitev teh prostorov.

A, poslovnežu, ki ponudi termin za sestanek na predbožični dan in ga nato prekliče, nima smisla trkati na vest in prosjačiti, naj vendarle še za par mesecev odloži prenovo paviljona, ter s tem vzbujati lažno upanje pri prodajalcih, da bodo morda nekaj časa še imeli kje prodajati. Ali ni narobe svet, da prosiš lastnika za čas, da urediš prostor, v katerega boš preselil prodajalce in mu tako odnesel najemnino? Ne nazadnje ni premožna Kranjčanka prav nič dolžna ne kmetom, branjevcem in ne prodajalcem na tržnici. Stavbno pravico je kupila, jo plačala in garažna hiša, trgovski prostori ter mlečno-mesni paviljon so njeni do leta 2056 - razen če sodišče prej ne odloči drugače. MO Maribor in Mestne nepremičnine so vložile tožbe proti podjetju Inversio gradnje julija 2020 in glavna obravnava še ni bila razpisana. Koliko je vreden poslovnež, ki podpiše predpogodbo, a nato od nje odstopi in se že drugo leto pravda na sodišču zaradi tega?

Da namerava lastnica vložiti lastni denar v obnovo paviljona, je celo pohvalno. Kaj bo tam, še ni razkrila. Ker sta jo motila videz semenarne in njena ponudba v tem objektu, je bila najemnica primorana prostor zapustiti. Že tretje leto je tam prazen prostor. Estetika pred varnostjo? Kdaj ne bo več nevarnih škrbastih stopnic, ki kar kličejo k padcem? Odnos do mesta, meščanov kaže tudi z nameščenim videonadzorom. Koliko v zaslon zajame dogajanja na javnem občinskem prostoru, kjer poteka prodaja sadja in zelenjave in se ob sobotah sreča mnogo Mariborčanov?

Sramota pa je, da si občina dovoli, da jo nekdo drži v šahu. Da niso potez lastnice predvideli. Da so morali zaplesati, kot je ona zaigrala. In da niso zaščitili lokalnih kmetov, ki so z golimi rokami in s svojim denarjem tako rekoč čez noč reševali prodajo, ki pomeni preživetje njim, njihovim družinam in zaposlenim. Nekaterim je sicer omogočena prodaja v lesenih hiškah. Pohvalno se je novi direktor Mestnih nepremičnin, ki je na tem položaju dober mesec, hitro obrnil in postal prvi direktor, ki je ob težavah stopil pred prodajalce, jih nagovoril in ponudil rešitve. Prodajalci priznavajo, da grenki pelin na tržnici izhaja iz grehov preteklih županov. A začasni objekt bi na zgornjem platoju že moral stati in meščanom omogočati prijazen nakup lokalnega mesa domačega kruha in mlečnih izdelkov. Ali, še bolje, načrtovana prenova stavbe na prehodu do Vojašniškega trga v prodajalno mleka in mlečnih izdelkov ter mesa, a je šele narisana. Do takrat bodo v tej stavbi ob najstarejšem trgu v mestu, ki že ima prenovljen videz, sanitarije, ki jih je že zdavnaj povozil čas. To pa zamerijo sedanji občinski oblasti.

Mesta brez mestne tržnice si ni mogoče zamisliti. Na tem delu med Dravo in Koroško cesto je že več kot sto let. Pa bo tudi naslednjih sto? In kdaj bo tu sodobna tržnica, kot si jo meščani zaslužijo in bo upravičeno ime pesnika, po katerem se trg imenuje.