"Kaj – konec? Že moramo končati? Kam greste, ljudje, pa ne da je bilo dolgočasno? Gospod, kam?" Dhafer Youssef. Če kdo, je on lahko kar direkt vprašal. Kam? Kam, sprašuje? V sebe noter, po razmislek. Izlutnjil nas je. S svojo lutnjo, ko je dojel Festival Lent iz prve. "Tebe, dama, bom potem povabil na vino," je že prej zinil gospodični v prvi vrsti: "Samo ne bodi preveč pijana." Še par minut prej je najprej pokopal vse nas in še svet z lutnjo, samo z eno lutnjo, les in strune, bemomast, pa kako je to možno, potem pa s to isto lutnjo delal, kar je Jimi Hendrix s kitaro. Raztural, razčefuzlil. Z muzičarji, bandom, ki ga še sam posluša kar med koncertom. Šetal se je.
Kaj imajo čričke v žepih?
Samo malo, samo malo. Kaj je bil tisto, neee, ampak, čakaj, rdeča kapa, bela brada? Čakaj, čakaj. S kapo? Božiček? Jaaa! Če pa Finci! Kaj, za vraga, so imele na glavi Paragvajke? In kaj, presneto, je v tistih zavojih, skoraj škatlicah, ki jih po mestu nosijo Singapurke? In ti Američani? Kaj imajo čričke v žepih, kaj to šklepeče? Clogging, zdaj veš, neke vrste step! Romuni glasni, da te strese, Hrvati s tamburicami, naši kudovci pa so itak naši. Ko pride Folkart, zdaj že sedemintrideseti, naša osnova, naša bit, pride tisti pisani del Festivala Lent. Najprej z veliko povorko, ki jo tokrat za spremembo ujameš kar na Gosposki. Če bi tole videli, kaj, petdeset, sto let nazaj? Zmešalo bi se jim. Nihče ne more, da bi šel samo mimo.
"Vsi" ostali pa ste itak šli na Glavni oder, kjer je bila otvoritev letošnjega Folkarta. Stalnice so z razlogom stalnice, klasike pa klasike. "Letos je obleka čim bolj v barvah grafične podobe festivala," ti pred začetkom pove Zvonko Babič Kurbus, ker če kaj, se spozna na obleke. In te, nekdanje so imele tudi svojo razstavo, tiste, ki jih je nosila še Irena Polak Fištravec, so zares festivalske. Sploh in na in z Mojco Pehant. Njen pretanjen, festivalski, tako zagnan glas iz opisov dela potopise.
O tem, da je Singapur levje mesto brez levov. O tem, kako pisani so Paragvajci. In še in še. Saj je zadaj na zaslonu Google Earth, ampak eno je brskati s prstom po zemljevidu, drugo pa prste stegniti in zaploskati. Vedno znova in znova vas tako radovedno zanima, kakšne so druge kulture, kakšen je njihov nastop. Že s prve, pa čeprav Folkart traja nato do konca festivala. Finci? Tam možje skočijo iz drugega plana in, hop, gremo. Singapur in harmonika gresta prekleto dobro skupaj. In vsa tista zlata barva, pa rdeče nekaj kakor lente? Folkart bo vse te dni gori, doli, naokoli, sklenil pa se bo zadnji dan!
Freud bi napisal rock opero
Ni pomembno, od kod si. Lahko si iz Sarajeva ali Tunizije. Lahko si rock ali jazz muzičar. Lahko si komik ali plesalka. Lahko si, na tak dan, tudi – deda mraz, no, no božiček. Na kresno noč, kot te spomnijo brhke dame, take, ki so jih nekdaj kurili in utapljali, zdaj pa one vžgejo duše in mokrijo grla. To ni bil sen. Shakespeare tega ne izsanja. To so sanje, po kateri Freud ne bi napisal knjige, ampak rock opero. Na večer, ko se je vzklikalo nekje tam od zadaj celo Nikoli Tesli na čast. Pa ne, ne zaradi avta, ah, kje.
Kresna noč, ko je pač … Drugače. "Gospod, kam greste? A po pijačo? Kaj imajo morda tako oranžno vino, da nisi pijan?" To so ti razprodani koncerti na Minoritih. In to je štart v JazzLent. Niti slučajno nizki štart. Ne, ne. Ko si na Festivalu Lent, se ti, ko pride tam nekje do polovice, zazdi, da je to – to, se nariše nek čisto nov šus. Skoraj nov festival. Ja, saj pridejo klasike. Ampak klasike – Folkart, Piše se leto, JazzLent, tretji špricer, nabito polno Vinsko lentanje, Šegecovi biseri, Božiček na povorki – so klasike z razlogom.
Ob kresi se noč obesi, šošana
Zdaj počasi že vemo, kako to gre. Na Odru OTP banke se začne bolj previdno, ampak samo pod odrom. Ker kdor stopi na ta oder, niti malo ne štedi: nič in nikogar. In tile niso bili prav nobena izjema. Na tem odru ni izjem, le eno samo pravilo: špilaj. Chui, hrvaška hvaljena vesoljska jazz-rock zasedba, je res vesoljska. Ni lagal, kdor jih je tako napovedal. "Tole bo posvečeno vsem ljubiteljem Vojne zvezd!" je bila ena od napovedi. Komadi tipa Ex Machina že v naslovu povedo, kako je to šlo. Na nezaustavljivo in v neznano, ampak saksofon in Lent pač gresta presneto dobro skupaj. Pa še nekaj: marsikdo ta oder použije tudi malo nižje, malo stran, ob reki, vidimo vas, kako sedite, vpijate ali, kot v primeru znanca Jake, gledate v nebo.
So izvajalke, ki so pač narejene za točno to, kar počne Neža Drobnič Bogataj z zasedbo Belin. Sodni stolp niti ne rabi biti poln, ker potem dejansko je poln. Napolni ga vsebina. Belin združujejo slovanski, balkanski in romski melos. Če imaš tako skravžlane lase, tako gibko telo, se pač moraš zibati že pri prvem komadu. Če si tako odet kot ona, nezgrešljiva kombinacija rdeče in črne, kot da bi bilo žleht in prepovedano, pa vabljivo in mamljivo hkrati, no, potem pa sploh. "Ob kresi se dan obesi!" je povedala na začetku in nas vse spomnila, da smo dočakali kresno noč. "Dan, ko ima sonce res veliko moč, kar je povezano z našim imenom, iskala sem ime, ki bi izžarevalo nekaj svetlega in lepega, precej sem brala. Oni so častili sonce, Belin pa je povezan s soncem in svetlobo." Aja, in zdaj vemo: šošana pomeni lilija.
Izjava dneva
"Dajmo zdaj eno socialistično!" – Seid Memić Vajta, pevec Teške industrije
Številka dneva
73 – Sever Finske ima poleti kar 73 dni svetlih noči.
Življenje je "maskenbal"
"Kakih dobrih štirideset let je tega, kar smo se nazadnje srečali v Ljudskem vrtu," je napovedal Vladimir Šega Šegec na Piše se letu 2025 na Jurčkovem – Večerovem odru: "tako so bili poredni, da smo resno razmišljali, ali jih sploh spustiti na oder, ampak so odšpilali, kot je treba. Zdaj so postali gospodje, ampak v tistem dobrem pomenu besede. Kar je pa pomembno: srce in jajca pa je ostalo! Teška industrija!"
Šegec, frdamani Šegec. Pove na kratko, pa trofi v nulo. Teška industrija je dobila uro in pol, glede na vzklike pa bi gladko lahko še in še in še igrala. Pridejo bandi, stari bandi, taki, ki so še peli na čast Nikoli Tesli ("saj, če pa je bil njihov sošolec" je ena od fint, ki jih dobiš, ko omeniš ta komad tega banda), pa slišiš neko muzanje, češ, stari ateji, ti gospodje so ja iz sedemdesetih in v sedemdesetih. Ja, ja. So. Ni kaj. Ampak to so ateji, ki imajo, hvala Šegec, in jajca in srca. "Ah, nismo mi za počasne in umirjene," se je krohotal Seid Memić Vajta.

Kakšen lik. Izpod tistega klobuka je pred skoraj vsako pesmijo nekaj zinil. Malo, da so pubeci zadihali, malo zato, ker je pač na finte. Ni čudno, da je bil med publiko na Jurčkovem – Večerovem odru tudi Tomaž Domicelj. Kako zabaven, prepleten, pač štosen špil. Od progresivne doze pa tja do, jasno, Život je maskenbal, gigahit iz 1976. leta. Tralala. Včasih pač vidiš, zakaj se je nekaj prijelo in veš, zakaj te koncert nasmeji. "Ajde, plačanci, ploskajte!" se je režal Vajta. Če ga je skrbelo, da ne bo publike in da bi morali še plačati za aplavze? Ne. Teška industrija je dokaz, da nekatere stvari ostanejo z razlogom. Skriti biser? Ja.
Kdo od vas je še otrok? Bodite!
Preklopi na Festivalu Lent so pa sicer, če bi šli iz odra na oder, lahko kar brutalni. Ampak samo tako vidiš, kaj vse lentanje je. "Veš, malo bolj mirno je," mi je rekla, skoraj opozorila Tadeja, ko sem se približeval Minoritom. Samo res. Čista tišina skoraj. Pa ni, eee, razprodano? Kako mirno, torej? A tako mirno. Ko si prišel, si hodil skoraj po prstih. Dhafer Youssef, tunizijski genij, ja, genij, zdaj nimaš druge besede, ki bi ga opisala, je z lutnjo skoraj umiral. Ne samo on. Stiskal je svojo lutnjo, vsaj v tistem hipu, tako ne tiho, ampak komaj slišno, praskajoče, kot da je igral za vse, ki so igrali kdaj lutnjo, v neki puščavski večnosti. Tam, še začasa Pangee. No, genij je pa Youssef zato, ker je bil čez mogoče minuto, zagotovo pa dve, čeprav njegovi komadi niso na štoparico, ampak na uro s peskom, še boljše kar na sončno uro, no, malo kasneje je bil pa s svojo izvenserijsko ekipo glasbenikov v takem švungu, kot da si bo še Jimi Hendrix priklopil kitaro. Ali pa, še bolje, Sly Stone.

Zdaj vemo, zdaj vemo. Ni čudno, da je bilo tole razprodano. Nafilano do zadnjega zica, obeh prehodov in sedenja in stanja spredaj in ob strani. Youssef je sicer vokalist, ampak petje? Ne, ne, to je nekaj med molitvijo in sirenami. Hkrati je pomiril in vznemiril. "Kdo od vas tukaj je še otrok? Ja, bodite, aja, pa ne bojte se, ko rečem salam alejkum tako imam rad svoj jezik!" je začel svoj nagovor, ki ga lahko uvrstimo med ene najboljših.
Brez teh mačkov – mene ni
"Brez teh mačkov ob meni – mene ni. Naredijo me najbolj srečnega na svetu!" je začel in zložil člane banda kar po starosti. Pa po estetiki. Kajti basist Swaeli Mbappe je tako lep, je navrgel, da bi še sam rad zgledal kot on. Ko je neko dekle nekaj kriknilo, je takoj odvrnil: "E, tebe bom povabil na vino, samo ne bodi preveč pijana! Kdo tukaj ima še rad oranžno vino?" Ne samo to, še jamon ima rad. "Vem vem, ne bi smel, pa ga imam tako rad" In redko se zgodi, da oblikovalec zvoka popravi glavnega izvajalca, ko ta zgreši njegovo ime.
Dhafer je izljutnil dušo in iztesal koncert, ki niti ni imel prav zares strukture, težko prešteješ, koliko komadov je pravzaprav bilo. "Kaj? Že moramo končati? Neee, ljudje, zakaj greste domov, pa ne, da je bilo dolgočasno? Povejte, gospod? Kaj? Aaa, po pijačo? Dobro, dobro!" ga je poneslo tam nekje, ko je jasno, da se bodo koncerti morda enkrat končali, noč pa niti slučajno. Kaj šele Festival Lent 2025.
Sredino praznovanje!
• Nakana! Ne ukana, ampak Nakana. Novi slovenski šanson, jazz in etno! Od 20.00 v Sodnem stolpu.
• Vladek. Vsaj dvainpetdesetič pri nas? Tu nekje. Ampak tokrat pa sveže z Big Band Šentjur! Bo imel cilinder? Glavni oder od 21.30!
• V Ljubljani je hit, pa Maribor? Ziher! Mladina bo tam. Vazz live! Jurčkov – Večerov oder ob 21.00.
• Alogte Oho & His Sounds of Joy morda ne gre najlažje z jezika, vam pa garantiramo, da gre v uho! Kot vse na JazzLentu. Minoriti od 22.00!