(KOLUMNA) Trije ribniki, d.o.o.

Ko se v Mariboru razpravlja o tem, kam naj bi se usmeril javni denar, je vedno zanimivo. Tako je sicer tudi drugod, saj je z javnim denarjem vedno povezano veliko interesov. Tu so politični interesi (strankarski interesi), podjetniški interesi (ohranitev obstoječih poslov, pridobitev novih), podjetniško-politični interesi (politiki pomagajo pridobiti posle zaradi določenih protiuslug podjetnikov), civilnodružbeni interesi (javnost, organizirana v različna društva, civilna združenja, iniciative, želi svoj kos pogače), javni interesi (prostorske zadeve, sociala, šolstvo, zdravstvi ipd.) in seveda so tukaj še interesi občine, ki jo predstavlja župan. Ko vsi ti interesi trčijo, je jasno, da bo na koncu vedno veliko nezadovoljnih, saj denarja za uresničitev prav vseh interesov nikoli ni dovolj.
Tako je tudi z aktualno temo nakupa gostilne Pri treh ribnikih (in tudi tržnice). Župan pravi, dovolj je propadanja mariborske identitete in vsega, kar je nekoč v Mariboru nekaj pomenilo. Zadevo je treba obrniti v pravo smer. Postaviti nosilce turističnega razvoja v prostoru, ki je omejen, in na tem graditi. Ustvariti zgodbo o tradiciji in vinu ter povezati Mestni park, Piramido in ikonično gostilno v prepoznavno celoto, ki bo imela tudi neko kvaliteto in tržno vrednost, merljivo v denarju. Zavoženo zgodbo bi rad spremenil v atraktivno investicijo, od katere bo mesto v prihodnje tudi nekaj imelo. Podjetniško razmišljanje pač.
Vendar ne razmišljajo vsi tako. Tukaj so glasovi iz ljudstva, ki pravijo, da občina pač ni zato, da bo ustanavljala neka projektna podjetja, ki bo z javnim denarjem kupovalo neke gostilne (ter zadovoljevalo neke osebne županove agende). Ta denar naj se raje nameni za bolj nujne zadeve. Razpadajoče ceste, zdravstvene domove, vrtce, šole, knjižnice … Socialno naravnani občani bi ta denar razdelili pomoči potrebnim. Športna javnost navija za obnove potrebne mariborske športne objekte. Skratka, idej je neskončno. Vse pobude so legitimne in verjetno tudi smiselne.