Barbara Gavez Volčjak
Pregovor pravi, da več jezikov znaš, več veljaš. Z njim se strinja tudi dr. Saša Jazbec, izredna profesorica za didaktiko nemščine in predstojnica oddelka za germanistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Raziskovalno se med drugim ukvarja tudi s področjem zgodnjega učenja tujega jezika, za katero se ji sicer zdi primernejši izraz zgodnje usvajanje tujega jezika. "Usvajanje pomeni, da se jezik 'učimo' tako, kot smo pridobivali prvi oziroma materni jezik. Otrok v maternem jeziku spregovori približno pri starosti dveh let, prej pa ga veliko časa posluša, sprejema. Po nekaterih izračunih lahko otrok v prvih dveh letih posluša približno 5000 ur maternega jezika, šele potem začne govoriti. V šoli ima pouka uro ali dve na teden, kar v šolski matematiki pomeni največ 70 ur na leto, 140 ur v dveh letih, in po tem času od njega pričakujemo, da bo že govoril. Jezikovni input je v šoli bistveno manjši in ni čudno, da je temu primeren, torej manjši, tudi output. Menim, da bi moralo biti zgodnje učenje usmerjeno predvsem v sprejemanje jezika, z manj poudarka na produkciji. Pri nas pa je didaktični koncept naravnan tako, da se to, kar učitelj otrokom pove, posreduje, oni naučijo. To nikakor ni naravni način učenja, zato otrokom ni zanimiv. Otroke zanimajo vsebine, oni bi osvajali svet, mi pa želimo, da ponavljajo za nami, da se učijo izraze za stvari, ki jih že poznajo (npr. barve). Spremeniti moramo način dela, da bi dosegli učinek. Pri usvajanju je to mogoče, pri klasičnem zgodnjem učenju pa ne," meni Saša Jazbec.
Zgodnje učenje oziroma usvajanje tujega jezika ima oporo v nevrolingvističnih raziskavah, po katerih ima človek neverjetne potenciale, ki so v zgodnjem otroštvu posebej izraziti in jih lahko maksimalno izkoristimo, razlaga sogovornica. "Možgani so takrat izrazito prožni in dojemljivi za novo znanje in informacije, prožna pa so tudi naša govorila. Kasneje je učenje jezika tudi možno in učinkovito, izgubimo pa naravne danosti, ki jih imajo otroci zlasti v zgodnjem obdobju. Zato z vidika usvajanja jezika in z vidika razvoja zdravega otroka, ki nima primanjkljajev in posebnih potreb, ni razlogov, ki bi govorili proti zgodnjemu učenju. Veliko razlogov proti pa je jezikovnopolitične, finančne narave, velika težava je tudi pomanjkanje ustreznega kadra za to delo," nadaljuje Saša Jazbec.
Nov jezik nas bogati
V vedno bolj povezani Evropi pa tudi svetu je znanje tujih jezikov seveda v prvi vrsti posledica gospodarskih interesov, kljub temu pa ne smemo zanemariti razvojnega in socialnega vidika tega znanja. „Nov jezik te bogati osebnostno, kognitivno, družbeno," pojasnjuje Saša Jazbec, "spoznaš novo kulturo, navade, običaje, razmišljaš drugače, deluješ metajezikovno. Ljudje, ki znajo veliko jezikov, so sposobni misliti neverjetne misli in to jih dela posebne." Ne glede na to, kdaj in kako se učimo tujega jezika, to oblikuje naše možgane in pogled na svet. Zelo pomembno pa je, kako otroci pridejo v stik s tujim jezikom, poudarja sogovornica. "Nepravilni didaktični postopki, nepravilno uvajanje otroka v svet tujega jezika imajo dolgoročne negativne posledice na kasnejše učenje tega tujega jezika in vseh drugih," opozarja Jazbečeva. Zato se je za zgodnje poučevanje tujega jezika treba dodatno izobraževati in usposobiti. V Sloveniji je to mogoče v dveh institucijah. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani lahko diplomirani učitelji razrednega pouka pridobijo dodatne tujejezikovne spretnosti, medtem ko so se na Filozofski fakulteti in na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru zadeve lotili širše. Diplomiranim učiteljem razrednega pouka, specialnim pedagogom, defektologom in vzgojiteljem omogočajo pridobitev jezikovnih kompetenc v tujem jeziku, medtem ko učitelje tujega jezika izobražujejo za to, kako delati z mlajšimi otroki. "Bistveno je namreč, kako učitelj obvlada tuji jezik," je prepričana sogovornica. "To je izjemno pomembno zlasti v zgodnjem obdobju. Pred kratkim opravljena študija je pokazala, da je uspeh učencev premo sorazmeren z učiteljevo stopnjo obvladovanja jezika. Torej: bolj ko učitelj sam obvlada jezik v vseh njegovih dimenzijah, bolj uspešni so učenci."
Učenci morajo biti aktivni
Poleg obvladovanja jezika je torej pri pouku mlajših otrok zelo pomembno, da učitelj upošteva nekaj specifičnih didaktičnih načel. "Na prvem mestu razvijamo spretnosti poslušanja in govorjenja, tako da učenca čim pogosteje izpostavimo avtentičnim slušnim posnetkom in mu damo priložnost, da jih ponovi," razlaga Stanka Emeršič, učiteljica nemščine na OŠ Janka Padežnika v Mariboru, ki ima veliko izkušenj na tem področju. Pri skrbno izbranih avtentičnih gradivih bo otrok razvijal ustrezno izgovorjavo, ritem in intonacijo jezika, razlaga sogovornica. Še bolje si bo otrok zapomnil oziroma usvojil jezik, če ga bo spremljalo gibanje, saj je tako vključenih več centrov v možganih, pravi Emeršičeva. "Izgovorjavo posameznih črk, zlogov in delov povedi lahko spremljajo denimo ploskanje, korakanje ali udarjanje ob določen predmet," je konkretna strokovnjakinja.
Učenci imajo po besedah sogovornice radi igro vlog, čeprav potrebujejo pri tvorbi stavkov še veliko pomoči. Vendar jim je všeč, da lahko jezik uporabijo v konkretni, avtentični situaciji in sodelujejo v procesu poučevanja.
Otrok mora besede v tujem jeziku najprej razumeti, šele nato jih bo lahko ponovil in iz njih tvoril povedi, razlaga sogovornica. Da bo izbrano besedišče razumel, pa je treba skrbno načrtovati potek učne ure oziroma dejavnosti. "Ključnega pomena je uvodna motivacija, ki je najučinkovitejša, če učitelj prinese v razred konkretne predmete ali ustrezne slikovne kartice. Če so ti predmeti skriti v škatli, vreči, kovčku, pisemski ovojnici, je motivacija še večja. Napetost se stopnjuje, dokler niso vsi predmeti razkriti. Pri tem je veliko interakcije, saj učenci naštevajo besede ali poimenujejo njihove barve, število in podobno. Posamezne tudi v materinščini, kar v tej fazi ni pomembno, samo da so učenci aktivno vključeni, da sodelujejo. Učitelj pa to napetost spretno vodi v tujem jeziku," navaja natančneje.
Učence zelo demotivira, če učitelj opazno popravlja njihovo izgovorjavo. "Učitelj mora besedo ali celotno poved pravilno izgovoriti ali ponoviti, vendar na subtilen način, da otrok ne zazna, da je napačno izgovoril. Sicer se otrok hitro zapre in ne želi več aktivno sodelovati. Pri fonološki kopeli in pri prvih poskusih tvorbe v tujem jeziku mora imeti otrok pozitivno izkušnjo. S tem tudi pridobi samozavest in učenje mu postane všeč," pojasnjuje sogovornica. Prav tako ni priporočljivo, da se obravnavajo teme, ki jim otroci kognitivno še niso kos. Zato bi moral učitelj tujega jezika poznati učne načrte drugih, nejezikovnih predmetov prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Tudi pisanje v tujem jeziku naj se po besedah Emeršičeve ne začne prej kot v maternem jeziku.
Če bi želeli učenje tujega jezika čim bolj približati usvajanju, mora imeti otrok v prvi vrsti občutek, da ima to, kar se uči, smisel, opozarja Stanka Emeršič. Prav tako bi moral biti jeziku izpostavljen kontinuirano, vsaj 20-30 minut vsak dan, in z vsemi čuti. Učitelj lahko za to poskrbi z različnim izborom dejavnosti. "Učenci poslušajo, ponavljajo, tipajo, se gibajo in morda tudi vonjajo, s tem pa širijo ali utrjujejo usvojeno besedišče. Motivacija je večja, ker so aktivni. Pomembna je tudi ustrezna (in pozitivna) povratna informacija o vseh izvedenih dejavnostih. Naši možgani namreč delujejo po principu zmage in nagrade. Učitelj se mora zato zavedati, da pri učencih ne razvija samo jezikovnega znanja, tudi nejezikovno znanje jih dodatno motivira. Ključ do uspešnega odkrivanja tujih jezikov so zato kreativen učitelj in inovativne metode," sklene sogovornica.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
