Iz Štajerca: Slepota zanj ni ovira

Že od rojstva imam prirojeno bolezen. Na začetku sem nekaj še videl, potem pa vedno manj. Dokončno sem brez vida ostal proti koncu osnovne šole," zgodbo o tem, kako je oslepel, kratko in jedrnato pove Žan Prša. S tem, da je slep, se ne obremenjuje preveč. In na svet gleda pozitivno. "Slepota mi ne predstavlja ovire, do zdaj mi je še vse, kar sem si zadal, nekako uspelo." Trenutno obiskuje drugi letnik računalništva na mariborskem FERI-ju, pred tem pa je obiskoval srednjo šolo na Ptuju. Pri vsakodnevnem življenju ga že pet let spremlja pes vodnik, labradorec Oskar.

Osnovne poti pozna

Prša je prvi mladoletni Slovenec, ki je dobil psa vodnika. "Dobil sem ga ob koncu prvega letnika. Do takrat sem hodil v šolo z belo palico. Nekako je šlo, ampak ni bilo najbolj preprosto," pojasni. "Gibanje z Oskarjem je hitrejše, lažje in predvsem bolj varno." Razlaga, da ljudje velikokrat nanj reagirajo nepravilno, ker niso dovolj ozaveščeni. "Velikokrat ga začnejo božati, ampak to res ni dobro, ker ko me Oskar vodi, je v službi. Logično, da se raje razvaja, kot dela, in potem se ustavi, zmede. Boljše je, da ljudje lastnika v takšnih primerih najprej vprašajo za dovoljenje."

Včasih celo zasmrči

Računalništvo je bila ena redkih možnosti, poleg družboslovja, ki jih lahko študira. Pravi, da mu je v tem enem letu študija postalo to področje še bolj zanimivo in da ve, da se je odločil pravilno. "Ni pretežko, se je pa treba malce potruditi," doda v svojem pozitivnem slogu. Veseli ga, da so ga na fakulteti dobro sprejeli in da je do zdaj še z vsemi našel skupni jezik, kako bo opravil študijske obveznosti. "Od pripomočkov pri pouku imam prenosni računalnik in Braillovo vrstico ter programsko opremo, ki mi to omogoča. Izpite pišem po navadi na računalnik v istem terminu kot drugi, odgovarjam na vprašanja, ki mi jih dajo v elektronski obliki. Programiranje ni problem, je pa recimo bilo zanimivo pri predmetu grafično oblikovanje, kjer sem za vsako stvar moral vprašati nekoga, da mi pove, kako izgleda," pove v smehu.

Na Triglav bi še kdaj šel

Čeprav se s športom ali planinarjenjem ne ukvarja, se je povabilu, da se povzpne na najvišji vrh Slovenije, z veseljem odzval. "Vzpon je bil organiziran s pomočjo Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Ta zavod obstaja za srednješolce in jim omogoča strokovno pomoč. Dvakrat tedensko je mene in kolega s Ptuja, ki pa ni popolnoma slep, obiskal učitelj iz Ljubljane. Tako je beseda dala besedo in so organizirali. Našli so ljudi, ki so bili usposobljeni in so bili pripravljeni biti naši spremljevalci, pa smo šli," se spominja Prša.
Poleg Triglava je preko zavoda obiskal tudi tri mednarodne poletne tabore, in sicer v Nemčiji, na Nizozemskem in v Latviji. "Ker zavod obstaja samo za mladino, je bilo tudi druženj s slabovidnimi in slepimi v času srednje šole več. Zanimivo je, da vidiš, kako drugi uporabljajo tehnologijo in živijo." Z nekaterimi še ohranja stike, a večinoma se druži s tistimi, ki vidijo.

Strasten glasbenik

Žan že deset let igra harmoniko, česar se je naučil s pomočjo inštrukcij na domu. Je ustanovitelj skupine Slovenjegoriški muzikanti, ki deluje že leto in pol. Na začetku so bili trije, zdaj jih je pet. Preigravajo priredbe, saj avtorskih pesmi še nimajo, a so te v načrtu. "Veliko nastopamo na kakšnih prireditvah ali privatnih zabavah. Je kar gneča, ampak to nam ni obremenitev, ker nam je skupina vsem v veselje."
Oskar ga po navadi na nastopih ne spremlja. "Nima smisla, da bi potem tam spal ali sedel, prav tako to ne bi bilo dobro za njega zaradi hrupa. Takrat mi po potrebi pomagajo kolegi iz skupine." Eden od njih je tudi Žanov sostanovalec v študentskem domu.
Glasbo postavlja na prvo mesto in pravi, da če bi se dalo od tega živeti, bi se ukvarjal samo s tem. A zaveda se, da je danes treba imeti neko izobrazbo. Kaj točno bi rad počel, še ne ve, a prepričan je, da se bo nekaj našlo in da bo pri tem uspešen.