Pred več kot 60 leti se je Nikola Guid z vzpenjačo povzpel na vrh Pohorja, nato pa prehodil pot mimo Mariborske koče do Kagerjevega doma in nazaj. "To je bil končni izlet v tretjem razredu osnovne šole. Na izletu sem kupil prvo razglednico in nanjo odtisnil planinske žige," se spominja danes 70-letni Mariborčan, ki je vse od takrat velik ljubitelj planin.
"Na prvem planinskem izletu sem bil avgusta 1965, z očetom, bratom, sestrično in bratrancem smo se od Senožeč podali do Razdrtega in na vrh Pleša na Nanosu. Prvi stik z Alpami pa sem doživel septembra 1965 kot dijak prvega razreda gimnazije. Iz Mojstrane smo šli peš skozi dolino Vrat do Aljaževega doma. Občudoval sem naravo kot zasanjan, čutil sem, da je to začetek mojega prijateljevanja s planinami. Prvi visokogorski izlet sega v zadnje dni avgusta 1970, ko sva se z bratom odpravila iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo, tam prespala, drugi dan sva nameravala prek Turske gore na Skuto in Cojzovo kočo, a ker je ponoči močno deževalo, sva namero opustila. Leta 1971 sva se z bratom in vrstniki podala na izlet iz Razdrtega na Nanos, to pa je bil tudi začetek mojega načrtnega planinarjenja," razloži Nikola Guid, ki od leta 1991 z družino živi v Pekrah.
Soba spominov
Ko sva z diplomiranim univerzitetnim inženirjem elektrotehnike, ki ima opravljen tudi doktorat in je bil večino delovnih let predavatelj na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, sedela v zgornji sobi njegove hiše v Pekrah, sem takoj opazil, da je to soba spominov. Na mizi je imel kup rednikov, v katerih hrani dnevnike, značke in medalje z obhodnic, na polici so plakete, na stenah priznanja, zahvale in diplome pa nekaj prekrasnih fotografij kot spomin na njemu najbolj ljube izlete v planine. V omari ima planinske dnevnike z natančnimi podatki z vseh izletov, od prvega leta 1960 do zadnjega letos, vse ima tudi zabeleženo v računalniku. "Če v računalnik napišem denimo Mrzlica, se na ekranu pojavijo datumi vseh mojih izletov na ta hrib, na osnovi tega pa lahko v svojih dnevnikih poiščem, kaj se je zanimivega dogajalo na izletih, s katerih sem se vedno vrnil tudi s fotografskimi posnetki in žigi. Podobno velja za druge moje izlete. Vsak ima v mojih notesih in računalniku svoje mesto, nič me ne more presenetiti," razloži.
"Napisal sem tudi dve knjigi, eno z naslovom Planinske obhodnice in pohodi, druga je Obhodnice na Slovenskem," doda strastni ljubitelj planin, ki je aprila 1980 postal planinski vodnik na prvem tečaju za planinske vodnike v Mariboru. "Na izletih me je velikokrat spremljala soproga Mirjana, v zadnjih letih me spremlja manj pogosto," doda Guid, ki kot uveljavljen planinski vodnik pogosto vodi v gore skupine, največkrat osem ljudi, kolikor jih običajno gre v kombi.
Veliko motivov, zakaj zahaja v gore
Za podrobne opise in prijateljevanja Nikole Guida s hribi in gorami torej ni dovolj prostora. Na kratko pa vendarle strne: "Če bi izbiral hribe in gore, kje mi je najbolj všeč, bi bila na prvem mestu Košuta, grebenast gorski masiv v Karavankah. Ponuja izjemno naravo in pogled, ki mi napolni srce. V tujini so mi najbolj všeč Dolomiti, so nekaj posebnega, tudi v Tatrah mi je všeč, najlepše pa je vsekakor doma, v Sloveniji. Imamo prečudovito naravo, prečesal sem domala vse, kar se prečesati da, a še vedno je kakšen kotiček, ki ga še nisem obiskal, pa ga mogoče še bom, saj bom hodil v planine vse dotlej, dokler mi bo zdravje naklonjeno." Sogovornik pri tem z optimizmom zre v prihodnost. Prvič je bil na Triglavu 25. avgusta 1971 z bratom, nato je na najvišji slovenski gori stal še enajstkrat. "Planinarjenje vzame veliko prostega časa, od leta 2015, ko sem se upokojil, se lahko pogosteje podajam v hribe in gore. Če je vreme ugodno, grem včasih tudi trikrat ali štirikrat na teden, če nekaj dni mirujem, se slabo počutim. Samo, da migam. Motivov, zakaj rad zahajam v gore, je več, predvsem pa to počnem zaradi prekrasnih razgledov, zaradi zdravja, zaradi tišine, zaradi lepot narave in zaradi zanimivih obhodnic. Hoja v gore je zdrava, krepi domoljubje, ponuja nova znanstva, utrjuje že stkana prijateljstva in še bi lahko našteval."
Planinaril po več državah
Guid je doslej opravil 1033 obhodnic - obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, kjer pohodnik po predložitvi žigov v dnevniku prejme priznanje, največkrat značko - po Sloveniji, Italiji, Avstriji, Srbiji in na Hrvaškem. "Prva moja obhodnica je bila oktobra 1979 Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana, bil sem na več kot 2200 planinskih izletih, število dni, ki sem jih preživel na izletih, je blizu 2800. Nekatere obhodnice sem opravil tudi po tridesetkrat. Planinaril sem po Sloveniji, Hrvaški, Avstriji, Italiji, Švici, Slovaški, Grčiji in Srbiji, najvišji vrh, na katerega sem stopil, je 4274 metrov visoki Finsteraarhorn v Bernskih Alpah," pogovor sklene Nikola Guid, ki je za svoje prizadevno delo v planinskih društvih dobil številna priznanja, med njimi tudi častni bronasti, srebrni in zlati znak Planinske zveze Slovenije in priznanje častni vodnik.
