(IZ ŠTAJERCA) Jože Kobler praznuje 80 let: Ponarodelo "Še eno rundo daj, točajka" bi rad zapel še v nemščini

Ko sem se pred petimi leti pogovarjal z Jožetom Koblerjem ob njegovi 75-letnici življenja, je bil pogovor prijateljski in zelo sproščen, ne nazadnje se poznava že pol stoletja. Tudi takrat je obudil spomine na svoje življenje, ki je bilo dolga leta prežeto s trdim delom za vsakdanji kruh, obenem seveda z njegovo veliko ljubeznijo - petjem. Takrat sva se tudi dogovorila, da čez pet let spet sedeva za mizo hiše v Razvanju pri Mariboru, kjer sta si s soprogo Ivanko zgradila topel dom. Na zaobljubo nisva pozabila. Kraj srečanja je bil enak kot takrat, ko mi je prvič na dolgo in široko pripovedoval o svojem življenju.

Nesrečna dogodka

Le da je tokrat pogovor tekel v družbi Jožetove soproge Ivanke. "Za vsak primer, če se Jože ne bi spomnil kakšnega drobca, ki je zaznamoval njegovo življenje. Po dveh nesrečnih dogodkih njegov spomin ni več tako bister, kot je bil," je pojasnila njegova življenjska sopotnica. "V zadnjih letih se je moje zdravje začelo krhati in tudi spomin ni najboljši. Na srečo mi, če se česa iz preteklosti ne spomnim najbolje, pomaga soproga, ki ima odličen spomin," razloži Jože, nato pa opiše dogodka, ki sta v zadnjih letih posegla v njegovo življenje in predvsem zdravje. "Ko sva se na smučanju na Rogli s soprogo spuščala po strmini, sem v nekem trenutku začutil močan udarec, padel sem kot pokošen in izgubil zavest. Ivanka mi je pozneje povedala, da se je vame zaletel smučar. Sam sem se začel zavedati, ko se je aki ustavil pred hotelom, kjer so me začasno oskrbeli, od tam pa odpeljali v celjsko bolnišnico, kjer so po pregledih ugotovili močan udarec v telo in pretres možganov. Na srečo sem si hitro opomogel," razloži nekdanji pevec.

To pa ni bil edini njegov padec v zadnjem času. Drugi se je zgodil na morju. "Med sprehajanjem sem moral tudi po stopnicah - stopil sem na rob ene od njih in se iznenada znašel na tleh. Udaril sem se v glavo, zdravniške pomoči sicer nisem potreboval, močno pa me je bolela glava. Na srečo je bolečina zlagoma pojenjala. Glede na to, da mi malo šepa spomin, menim, da je to lahko tudi posledica obeh dogodkov."

Prepeval v Pulju in na Brionih

Življenje Jožeta Koblerja, ki bo 9. maja, na dan zmage, dopolnil 80 let, ni bilo posuto samo s cvetjem. "Zaznamovala so ga tudi obdobja, ki bi jih najraje pozabil, še zlasti tista, ki so bila povezana z mojim delom. Mnogi so mi metali polena pod noge, požreti sem moral marsikatero krivico. Na srečo sem imel vselej oporo pri svoji družini, zlasti v soprogi, ki mi je pomagala, da sem bil po vsaki boleči zgodbi še močnejši," poudari Kobler, ki se je rodil v obmejni občini Dobova. Po osnovni šoli se je jeseni leta 1964 preselil v štajersko prestolnico in si v takratni Železniški prometni šoli pridobil poklic vlakovnega odpravnika. "Po šolanju sem se vrnil v Dobovo, dobil zaposlitev na brežiški občini, vmes pa sem začel brusiti svojo pevsko nadarjenost na različnih prireditvah, ki so mi pozneje odpirale vrata v svet zabavne glasbe. Toda kmalu sem moral na služenje vojaškega roka v mornarico tedanje JLA - najprej sem bil v Pulju, nato na Brionih," se spomni Jože. "Na prireditvi ob dnevu mornarice sem v puljski Areni pel v družbi Tereze Kesovije, Dragutina Diklića, Elvire Voća ... Ko pa je napočil čas, da slečem vojaško suknjo, so me pregovorili, da sem pel na slovesnosti v domu garde na Brionih, na kateri je bil tudi Josip Broz Tito. Ker je bilo generalu Milanu Žežlju moje petje všeč, me je prepričal, da na Brionih ostanem še nekaj dni, tako da sem tam na silvestrovo pel Titu in njegovim gostom," doda Kobler.

Od kod neki se je vzel

Po vrnitvi iz JLA Jože ni dobil dela, zato jo je mahnil v Nemčijo, leto dni delal v Bremnu in na festivalih mladih pevcev dokazoval pevsko nadarjenost. "Leta 1968 sem se vrnil v Maribor, se zaposlil pri avtobusnem podjetju in se poročil z Ivanko. Najin čudoviti zakon traja že 55 let, v njem sta se rodila Samir, ki je uveljavljen pevec, in Monja. Oba imata po enega sina in hčerko, z Ivanko imava torej dva vnuka in dve vnukinji, med seboj smo zelo povezani, se tudi obiskujemo," Jože s ponosom govori o družini. "Po zaposlitvi na mestu prometnika v mariborskem Špedtransu sem ob delu dokončal višjo pravno šolo, bil nato pet let vodja poslovalnice Špedtransa v Münchnu, po vrnitvi v Maribor pa sem ustanovil agencijo za transport, ki sva jo s soprogo vodila do leta 2003, ko je njeno vodenje prevzel sin Samir."

Jože Kobler je na prehojeno pevsko pot ponosen. "Bila bi lahko še boljša, a saj veste, če si daleč od oči ... - kajti v slovenskem popevkarstvu se vse začne in konča v Ljubljani." Njegovo uspešno pevsko obdobje se je začelo s prvim nastopom na festivalu Vesela jesen leta 1969. "Kot neznani pevec v Mariboru sem s skladbo Črke lažejo osvojil prvo nagrado. Besedilo je napisala Nada Gričar, glasbo pa Berti Rodošek. Tedaj že uveljavljeni mariborski pevci Alfi Nipič, Edvin Fliser, Irena Kohont, Neca Falk, Ditka Haberl in še nekateri so bili presenečeni in so se spraševali, od kod neki se je vzel 'toti' Kobler," se spomni Jože, ki mu je ena od pesmi, ki jih je najbolj pogosto prepeval, še posebej pri srcu. Gre za Še eno rundo daj, točajka, za katero je besedilo napisal Srečko Niedorfer, uglasbil pa Edvin Fliser. "Leta 1989 sem jo zapel na popevki Vesela jesen in požel drugo nagrado občinstva. Na popoldanski vaji so pesmi vsi pripisovali zmago, a odnesel jo je Nace Junkar s pesmijo Mama. Bil sem zelo razočaran. A je sledilo zadoščenje - pesem je pozneje ponarodela, že dolga leta jo vrtijo številne radijske postaje, kar mi je v veliko čast. Morda se mi izpolni želja, da jo zapojem tudi v nemščini, v nastajanju pa je pesem s haloškim narečjem in naslovom Štruklji s sirom," je pogovor sklenil Jože Kobler.