Književna slovenščina Primoža Trubarja je utrdila zavest o skupni pripadnosti in zgodovinski usodi Slovencev, brez nje Slovencev kot naroda danes najbrž ne bi bilo. Zato lahko praznik reformacije praznujemo kot praznik, ki nas povezuje, ne glede na to, ali verujemo ali ne in ali svojo vero izpovedujemo na protestantski način ali kako drugače," pred jutrišnjim praznikom pravi mag. Violeta Vladimira Mesarič, evangeličanska duhovnica, namestnica vikarja v Slovenski vojski. V minulih dneh je bila prav zaradi počastitve dneva reformacije še posebno zasedena. Nocoj bo tudi na državni slovesnosti v Ljubljani. Jutri, ko bodo bogoslužja po vseh evangeličanskih cerkvah v Sloveniji, bo dopoldne na prazničnem bogoslužju v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani, popoldne, ob 18. uri, bo vodila bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Mariboru.
Svoboda in dostojanstvo človeka
Kaj je poglavitno, kar je prinesla reformacija? "Povzela bom besede škofa Geze Fila, ki je ob priliki rekel, da je reformacija prinesla spremembo v mišljenju vernega človeka, svobodo in sproščenost v duhovnosti, podarila svežino evangelija, ta pa nam pomaga, da v vsej njeni globini razumemo človekovo svobodo. Tak pogled danes lahko pomaga, da razumemo pomen nepretrgane, še vedno trajajoče reformacije. Z njo smo se zavezali svobodi vsakega posameznika, da spoštujemo njegovo dostojanstvo in svobodo vesti kot neločljiva elementa naše, po Božji milosti dosežene svobode." Meni, da je to sporočilo še kako aktualno tudi letos.
Ob občinski slovesnosti v počastitev dneva reformacije, ki jo vsako leto v evangeličanski cerkvi pripravi Mestna občina Maribor, je bila Mesaričeva prejšnji teden v "svoji" cerkvi tokrat v drugačni vlogi in tudi opravi, v svečani vojaški uniformi. "Sprejeti vlogo slavnostne govornice je bila zame velika čast, še zlasti ker je cerkev v Trubarjevi ulici prav letos praznovala 150 let od slovesne blagoslovitve. Mesto, s katerega sem spregovorila, mi ni tuje, saj že dobrih dvajset let kot evangeličanska duhovnica vodim nedeljska in praznična bogoslužja." V govoru je med drugim izrazila hvaležnost do vseh, ki so danes in v preteklosti prispevali k temu, da cerkev še stoji in da se tradicija reformacije v Mariboru nadaljuje. Poleg bogoslužij je v cerkvi torej še veliko drugih dogodkov. V njej se vrstijo številni koncerti, redno jo obiskujejo šolarji, da bi izvedeli kaj več o reformaciji na Slovenskem in v mestu, obiskujejo jih skupine iz tujine, odprti so za verski in medverski dialog, poudarja duhovnica.
"Na poti iskanja sreče smo pozabili na ključno stvar: biti hvaležen za vse, kar smo in imamo"
Težko sprejema večne nergače
Sicer Radgončanka, ki je študij teologije zaključila v Zagrebu, je torej z Mariborom zaradi službovanja pri Evangeličanski cerkveni občini Maribor povezana že od leta 1998 in tudi živi v tukajšnjem župnišču. Ko se ozre na stanje v mestu, ima v mislih zlasti mlade, pravi, in se sprašuje, kakšne možnosti imajo oziroma nimajo in jih zato mika tujina ali odhod v Ljubljano denimo. "Čez noč se zadeve ne dajo spremeniti in stvari gredo naprej samo takrat, ko so ljudje pripravljeni delati skupaj za zanamce, ko so odprti za nove ideje, tudi za spremembe. Včasih se mi sicer zdi, da bi si nekateri morali nadeti očala ali pa odstraniti zapiralke s svojih ušes, da bi videli in slišali tudi vse tisto, kar je dobrega, ter to s hvaležnostjo in veseljem sprejeli. Težko sprejemam večne nergače. Pomembno pa je seveda tudi, koliko so tisti, ki vodijo in odločajo, odprti za dialog in konstruktivno kritiko. Kot mama osnovnošolca sem tako kot večina staršev, priznam, še nekoliko bolj občutljiva za stvari, ki jih kdo drug morda niti ne opazi," še doda.
