Ostajate v javnem zdravstvu, ne nameravate stopiti v koncesijo, kar je kar pogost pojav med pediatri?
"Del tega gre pripisati temu, da moraš po končanem specialističnem izpitu določeno število let delati v javnem zdravstvu. A ostajam v zdravstvenem domu in nisem se niti ukvarjala z morebitnim prehodom. Pa tudi kot mamica majhnega otroka lažje delam nekje, kjer nas je več, da se lažje 'pokrijemo'."
Ampak pediatrov je premalo - tudi v zdravstvenem domu. Kako to občutite? Za enega otroka naj bi ves čas skrbel en pediater, pri veliki kadrovski stiski pa verjetno to ni vedno mogoče.
"Optimalno je, da enega otroka ves čas zdravi en pediater, a tukaj imamo dve plati. Velikokrat starši v paniki prihitijo z otrokom takoj prvo minuto, ko se pojavi vročina. To je seveda razumljivo, ker so v skrbeh, sploh pri mlajših otrocih. Zato velikokrat, če pridejo zunaj urnika, naletijo na nadomestnega pediatra. Starši so tega vajeni, mi pa se potem soočamo z večjo urno obremenitvijo. Velikokrat tudi dopoldan pokrivaš štiri ali pet ambulant zaradi dopustov, bolniške odsotnosti. Starejše kolegice imajo že svoje zdravstvene težave, mlajše smo več doma zaradi otrok - pa še dopusti ... Urna obremenitev in pritisk sta včasih ogromna. Brez podpore dobrega tima in sodelovanja bi bilo dosti težje, kot je zdaj. Ne morem reči, da grem domov spočita, ampak uspemo si ustvariti okolje, v katerem nam je 'fajn', si pomagamo, razdelimo delo, kolikor si lahko."
