Rad bi zgino nekam stran, pa nea vem kam, zadnje tedne odmeva iz radijskih in televizijskih sprejemnikov. Turistična agencija Sonček je rahlo spremenjeno besedilo skladbe mariborske glasbene skupine Alo!Stari uporabila v poletni kampanji in komad, ki je nastal pred dvema letoma, takrat so ga Mariborčani že vzeli za svojega, je dobil nov zagon. Skladbo Nea vem kam prepeva Tine Matjašič, dolga leta basist različnih mariborskih glasbenih skupin, najbolj prepoznavna med temi je Trash Candy, s katero so po Evropi igrali na več kot 180 koncertih, zadnji dve leti pa je frontman skate punk skupine Alo!Stari, ki je ena bolj prodornih slovenskih glasbenih skupin ta čas.
Z Matjašičem smo se srečali v kavarni Kavenija na Kardeljevi cesti, blizu njegovega delovnega mesta. Pil je kavo z mlekom. Ko se odpravi na pijačo v mesto, najraje v The Living Room na Glavnem trgu, si tam pogosto naroči pivo ali vodo. "The Living Room je v redu, ker ni direktno na Poštni, kjer je morda že preveč ljudi zame. V Living Roomu mi je všeč, ohranil je malo alter duše, muzika je kul, rock sučejo," pojasni.
Večina vas pozna kot glasbenika in pevca, s čim pa se ukvarjate sicer?
"Najprej sem bil osem let v filmski postprodukciji, ukvarjal sem se z vizualnimi efekti, 3D-zadevami in podobno. Tega posla sem imel nato dovolj, v Sloveniji do nekje prilezeš, potem se pa odločaš med tujino in nadaljevanjem tukaj. Gledal sem dolgoročno, kaj bi počel, z dizajnom se ukvarjam že od srednje šole. Začele so se odpirati nove zadeve, pojavili so se mobiteli, aplikacije, pojavile so se nove službe in eden takšnih je bil user experience design (oblikovanje uporabniške izkušnje, op. p.). Kaj delam? Ne gre direktno za vizualni dizajn, ampak je celotna izkušnja. Zgradimo aplikacijo od A do Ž. To delam sedaj že več kot sedem let. Delamo pa v podjetju, kjer sem zaposlen, za velike firme, kot so Adidas, Michelin, ni da ni ... top projekti, ki vzamejo kar nekaj česa, ne pa toliko, da ne bi zmogel delati muzike, kar pa mi je najpomembnejše."
Je Maribor še vedno valilnica odličnih kadrov in podjetij za panogo, v kateri delate?
"Je! Kar nekaj podjetij je, ki delajo večinoma za tujino, za velika podjetja. Ja, v Ljubljani je tega veliko več, a glede na velikost Maribora je tukaj res veliko podjetij, marsikdo sploh ne ve, da tukaj obstajajo. Maribor je dober inkubator."
Verjetno veliko kadra tudi zapusti Slovenijo?
"Ja in ne. Gredo ven, a ko dosežejo neko starost, bi se vrnili, ker bi radi ustvarili družino tukaj. Sicer je v tujini fajn, a koronastanje nam je dalo vedeti, kar smo sicer že vsi vedeli, da se da delati na daljavo. Predvsem v tem poklicu. Tehnologija obstaja, internet je hiter ... Biznisi začenjajo razmišljati, da ti ni treba biti nekje fizično prisoten, ker lahko tudi drugje kaj narediš. To je nekaj dobrega, kar je prinesel koronavirus. Pomembni so roki in da je delo opravljeno."
"Če kdaj potrebujemo malo več šusa in energije, je to zdaj"
Je pa koronakriza negativno vplivala na glasbeno industrijo. Pred dvema letoma ste Alo!Stari dan pred začetkom Festivala Lent na Štajerski čagi v Vetrinjskem dvoru nastopili sploh prvič. Že decembra 2019 sta bila Štuk in Trg Leona Štuklja ob vašem nastopu lepo zapolnjena, Maribor vas je vzel za svoje, nato pa epidemija, tudi izdaja albuma se je zamaknila ...
"Končno je bilo nekaj novega, svežega, pa se je vse porušilo. A tako je bilo za vse. Na začetku epidemije smo delali spletne prenose, objavljali akustične posnetke in bili digitalno v stiku s publiko, a v nekem trenutku ti motivacija pade, ko se vse zapre. Šele ko je imel Narodni dom prenos našega koncerta, smo dobili znova zagon in nato smo stisnili. Zdaj ko se je vse odprlo, kar naenkrat klikne, motivacija je nazaj. Septembra pride album, verjetno bo digitalen in na gramofonski plošči, morda tudi kot CD."
Končno boste igrali tudi na Festivalu Lent, kjer bi že morali igrati. V soboto boste z Brkovi zaključili program Večerovega odra. Veliko priznanje za mlad bend.
"Morda se zdi, da je to nastalo na hitro, a pred tem je 10 ali 15 let drugih glasbenih projektov vseh nas, ki so nas naučili stvari, ki jih nismo poznali, nismo vedeli, kako se jih lotiti. Finančni doprinos je čisto drugačen, ko se projekta lotiš, kot smo se ga sedaj. Morda vlagamo več, a več tudi dobimo. Mlajši bendi na to pozabljajo in vem, da je težko, bili smo enaki, a z leti se naučiš, kako se soočati z izzivi. Zato nam je zdaj morda bilo lažje narediti takšen projekt, a če nimaš izdelka, kar je najbolj pomembno, ne moreš nič. Ljudje so zagrabili našo pesem, poklopilo se je. Bili smo ob pravem času na pravem mestu."
Poslušalci po vsej Sloveniji niso zagrabili le ene skladbe.
"Ja, res jih je več. Je pa res, in to ne govorim prvič, da smo generacija, ki je odraščala v anglo vplivu, po 30 letih Slovenije pa je končno prišlo do tega, da svoje, lokalno, bolj cenimo. Mlajši so morda bolj odprti do tega. V Mariboru je recimo Štajerski argo zelo pripomogel k temu. Alo!Stari smo sicer startali že prej, nismo vedeli za argo, a se je poklopilo, da se je lokalna zavest odprla, Mariborčankam in Mariborčanom je mariborskost kul, najdejo se v štiklih, niša je bila očitna, čeprav se tega nismo zavedali. Z globalizacijo še bolj cenimo lokalno. Vidim, da bolj cenimo recimo gorice, vinske poti, vse, kar ima Maribor. Visit Maribor ima končno normalno kampanjo za Maribor. Zavedamo se, kaj imamo, da imamo kulinariko, naravo ... Prej se tega nismo zavedali."
Ko ste člani zasedbe Alo!Stari začenjali glasbene poti, je bilo v Mariboru in okolici veliko rock, punk in metal bendov. Zdaj jih skorajda ni, a ste kljub temu naredili prodor, tudi na slovenske radijske postaje.
"Punka res nekaj časa ni bilo, a prav je, da prostor dobi tudi težja muzika. Zakaj so se v 90-ih lahko nažigale nirvane in še bolj hard stvari za radijske postaje? Zakaj se spet ne bi mogle? Zadnja leta je bila v ospredju melanholična glasba, morda primerna času, v katerem smo bili, a če kdaj potrebujemo malo več šusa in energije, sploh Štajerci, ki smo nekoliko bolj temperamentni, je to zdaj. Smo direktni, zakaj ne bi smela biti direktna tudi glasba na radiu?"
Marketing je v glasbi pomemben. Kako je prišlo do odločitve, da sodelujete v oglaševalski kampanji, ki je v zadnjih tednih postala zelo odmevna?
"Zelo težko je sprejeti to odločitev. Če si v glasbi do konca, moraš imeti hrbtenico, vsake ponudbe ne moreš sprejeti. V tem primeru pa se nam je zdelo fajn, ker so ljudje iz Turistične agencije Sonček kul, ob tem pa je bila to ob gostinstvu in glasbeni industriji ena od panog, ki jih je koronakriza zelo prizadela. To je bilo dejstvo, ki nas je povezalo. To ni kampanja, da le oni naredijo svojo promocijo, ampak gre za reševanje panoge. Če kdaj, zdaj, turizem je izjemno pomemben za Slovenijo in svet. Hkrati pa komad ni bil napisan za njih. Mi pa zdaj marsikdo reče, ali že vem, kam grem."
V besedilih v mariborščini vseskozi omenjate Maribor.
"Vse bi dal je želja po miselnem preskoku, da se povežemo, da nismo to, kar so bile prejšnje generacije, ne bodimo nori, ker po tem ni potrebe. Nea vem kam je nastala, da sporočimo, da ljudje z močjo nehajo delati napake, ker ne vemo, kje imamo glavo, kje je naša pot. Radi bi poudarili pomen povezanosti, ker s to rastemo. Punk je specifičen. Pomembno je, da poveš direktno, vsaj mi pa želimo širiti dobronamerna sporočila."
Kakšna je vaša želja za Maribor?
"V odraščanju moje generacije je to bilo mesto jamranja, se mi pa zdi, da se ljudje zdaj bolj povezujejo, kot so se prej, Maribor se povezuje tudi z okolico, kar je zelo pomembno. Slabo pa je, kar je tudi globalni problem, da je premalo socializacije, ker se vse seli na družbena omrežja. Morda se motim, a čez deset let bi rad videl, da je Maribor bolj povezan. Zdrava konkurenčnost je v redu, a medsebojno zafrkavanje nima smisla. Stopiti morajo skupaj turizem, glasba, gostinstvo ... Poštna je dober primer povezanosti, čeprav so gostinci med sabo konkurenti, a ob povezovanju je to postala osrednja mariborska zgodba."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
