Dijakinja II. gimnazije Maribor Hana Oštir je na letošnji mednarodni maturi osvojila vse točke in bila ena od osmih diamantnih maturantov. Ne ve še natančno, na kateri fakulteti bo nadaljevala izobraževanje, saj še zbira ponudbe nemških univerz, je pa že jasno, da želi kariero graditi v medicini. Bodoča študentka je navdušena nad kolesarstvom, jahanjem, literaturo in kulturo. Pila je brezkofeinsko kavo z mlekom, ker se ne želi navaditi na kofein: "Se mi zdi, da če imaš veliko dela, hitro več ne gre brez kave. To skušam preprečiti." Srečali smo se v lokalu Mitnica na Vrbanski cesti, na katerega jo vežejo lepi spomini: "Ko smo kakšno soboto zjutraj z družino šli na izlet, smo se tukaj ustavili na kavi."
Počitnice po srednji šoli so pregovorno najlepše v času izobraževanja, saj so najdaljše in morda zadnje brezskrbne. Kako je pri vas?
"Ko sem se odločala za študij, sem skušala razmišljati o tem, kaj želim početi v življenju. Ne toliko, kaj želim študirati, ker študij traja, kolikor pač traja, pomembno je, kje nato delaš, ker večino življenja preživiš tam. Bolj pomembno se mi torej zdi izbrati karierno pot kot specifično študijski program. Ugotovila sem, da me najbolj privlači medicina. Če ne raziskovanje v medicini, pa skrb za pacienta. Izbrati sem morala fakulteto, tudi na mariborsko sem se vpisala in bila sprejeta, a ker sem bila prav tako sprejeta tudi v Nemčiji, mislim, da bom študirala tam, ker se mi zdi to velika priložnost. Še vedno pa ne vem, kje bom študirala, ker je sistem izbora fakultete zelo kompliciran, hkrati so datumi zelo pozni. Prve ponudbe univerz sem dobila 4. avgusta, kar pomeni, da se mi je vse zavleklo čez celo poletje. Biti v takšni negotovosti dva meseca lahko postane kar neprijetno."
Je na vašo izbiro karierne poti vplivala tudi aktualna zdravstvena kriza?
"Ne bi rekla, da je zavestno vplivalo na mene, da bi si rekla - zdaj je koronavirus, grem študirat medicino zaradi tega. Mislim pa, da je podzavesten faktor delno bil prisoten. Ko se ti zdravstvene teme bolj približajo v vsakdanjiku, več o tem razmišljaš."
Odločili ste se za študij v tujini, koliko pa ste razmišljali o Mariboru, ko ste se odločali za naslednje korake na karierni poti?
"Maribor ima veliko neizkoriščenega potenciala, po študiju bi me veselila vrnitev, bom pa videla, kakšne bodo tudi druge priložnosti. Veliko se lahko spremeni, kariera je lahko nepredvidljiva. Je pa Maribor zame posebno mesto, ki ga bom zagotovo obdržala v srcu."
Mislite, da mladim mesto ob Dravi ponuja dovolj možnosti za pestro življenje? Vam je česa manjkalo?
"Manjkalo mi ni ničesar, sem pa bolj introvertirana oseba, in tudi če se kdaj v mestu manj dogaja, me to ne moti, imam raje manjša mesta. Sem pa našla veliko možnosti za obšolske dejavnosti. Veliko se recimo ukvarjam s kolesarjenjem, okoli Maribora je za to rekreacijo veliko možnosti. Od ravninskih prog do Ptuja do krepkih hribov, kot so Pohorje in Slovenske gorice."
"Ko se peljem s kolesom na Urban ali Gaj nad Mariborom, res uživam v naravi"
Imate kot rekreativna kolesarka kakšne predloge za infrastrukturne izboljšave?
"Luknje na cestah so velik problem (smeh). Regionalna cesta Selnica ob Dravi-Sveti Duh na Ostrem Vrhu je precej luknjasta. Problem je, ker to vzame veliko veselja, ko voziš in se moraš izogibati neravninam, lahko pa je tudi nevarno, ker se ne moreš umakniti dovolj na rob ceste, ni najbolj prijetno. Popravljene ceste bi bile prvi osnovni korak, nato ureditev kolesarskih poti, postavljanje znakov in ozaveščanje, da so na cestah tudi kolesarji. Vozniška kultura v Sloveniji je v primerjavi z Avstrijo, kjer sem prav tako veliko kolesarila, slabša, manj spoštljivi smo do kolesarjev, manj se jih zavedamo. Na žalost. Je pa škoda, ker imamo na tem področju velik potencial, že reliefne značilnosti Slovenije so izjemne za ta šport."
Kaj vas je navdušilo za kolesarjenje? Morda športna evforija, ki je zajela Slovenijo po uspehih naših kolesarjev?
"To je bila dodatna motivacija, sem pa že prej začela s kolesarjenjem. Všeč mi je, ker kolesarjenje močno pripomore k znižanju stresa, predvsem pa sem zelo rada v naravi. Ko se peljem s kolesom recimo na Urban ali Gaj nad Mariborom, res uživam v naravi. Kolo je ravno dovolj hitro, da vidiš naravo, ni pa prepočasno, ko se ti začne čas vleči."
Za vami je tudi naporen kolesarski projekt, ki ste ga vključili v šolske obveznosti.
"Kot del predmeta na mednarodni maturi za obšolske dejavnosti sem za projekt izbrala kolesarsko turo. Kolesarila sem od Nežiderskega jezera, na meji med Avstrijo in Madžarsko, do doma. Trajalo je tri dni, na dan sem prekolesarila od 100 do 120 kilometrov, napravila sem okoli 2000 metrov višinske razlike. Potovanje je bilo zelo zanimivo, vse tri dni je bilo sončno. Vozila sem po šest ur na dan. Zanimivo je, ko toliko kolesariš v kratkem času, ker pride do izraza kondicijska pripravljenost na daljši napor. Takrat vidiš, kako se telo obnaša ob velikih naporih, veliko je odvisno tudi od psihološke pripravljenosti. Le enkrat sem občutila jezo ali negotovost, ko me je google maps peljal v napačno smer za 20 kilometrov in za nameček v hrib. Je bil pa najzahtevnejši del zadnjih deset kilometrov, na Kresnico pri Šentilju, kjer je klanec res strm."
Ukvarjate se tudi z jahanjem. Kakšen je pogled na Maribor z Meljskega hriba, kjer ste pogosto?
"Ne živim daleč stran od Meljskega hriba. Pogled na mesto s te strani, pa tudi z okoliških hribov Slovenskih goric, je nekaj, kar me spremlja že kakšnih 13 let, odkar se ukvarjam z jahanjem. Maribor je zelo lepo mesto, z vrhov Slovenskih goric se lepo prepozna nekatere stavbe v mestu, če te podrobnosti vidiš s sedla konja, pa je še toliko lepše, luksuz. Se bojim, da česa takšnega v tujini hitro ne bom našla."
V zadnjem času je bilo napisanih kar nekaj mariborskih literarnih del. Se vam je katero še posebej vtisnilo v spomin? Pripravljate kakšno svoje delo?
"Najbolj se mi je v spomin vtisnila serija po delih Avgusta Demšarja, pogledala sem vse dele, bilo je v redu posneto, me je pa motilo, da se ni govorilo v štajerščini. Narečja so velika posebnost slovenščine, ta je izjemno razcepljena. Narečja naj se ohranijo, ne bi bilo prav, da gredo v pozabo. Kot piski pa mi najbolj ustrezajo kratke zgodbe ali novele. Bolj malo verjetno je, da bi izdala kakšno poezijo, morda prej dobim inspiracijo za kakšen roman, ki je daljše delo, bolj kompleksno. Na tem področju si bom pustila čas, da zraste kaj večjega, preden se odločim, da to zapišem. Za sprostitev stresa je pisanje zelo učinkovito. Pisanje je zame posebno, ko se na nekaj osredotočim, ko pišem ali berem, me odnese izven realnosti, vsakdanjih skrbi, stresa ... Zame je to pomembno, ker sem kar perfekcionistka in včasih stres precej nažira."
Morda se boste na karierni poti kdaj ukvarjali tudi s tem, kako premagati stres.
"Stres je lahko velik problem. Povzroči, da ne vidiš več gozda, ampak samo drevesa. Zaradi stresa včasih problema ne vidiš objektivno in umirjeno, ampak samo točke, ki so problematične, iz tega pa zgradiš negativno strukturo, ki ti da misliti, da imaš opravka s problemom, ki se ga ne da rešiti. V resnici pa morda sploh ni tako in se je treba le malenkost odmakniti in na zadevo pogledati z druge strani. To je največja past stresa."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Na prvo žogo bi seveda rekla, da si želim urejenih kolesarskih poti v mestu in okolici. Predvsem pa si želim, da se v Mariboru tudi v prihodnje zgodi čim več kulturnih dogodkov. Tudi v Avstriji je Maribor prepoznaven zaradi dobrih koncertov klasične glasbe, upam, da se bo nadaljevalo v tej smeri, da se bo kultura razvijala. Ker rada pišem, predvsem prozo, bi me zelo pritegnilo, če bi se literarna dejavnost še bolj razvijala."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
