V ponedeljek po 57 letih Modna hiša v Mariboru, nekoč najsodobnejša jugoslovanska veleblagovnica, ne bo več odprla vrat. Zadnjih 14 dni je deset prodajalk, kolikor jih je zdaj še bilo zaposlenih, delalo od jutra do večera. Stresno in močno naporno, predvsem pa žalostno, je bilo te zadnje dni za trgovke, ki so vestno oddelale svoje delo, čeprav danes vedo, da na svoje delovno mesto v Modno hišo več ne bodo prišle.
Gneča je zadnje dni bila velika. Kupci so se trli v trgovini, izbirali in kupovali, močno vzpodbujeni zaradi dodatnih znižanj in popustov, ki so jih v trgovini uvedli, da prodajo čimveč zalog, kar se je tudi zgodilo. Danes, zadnji dan, je robe je manj, izbire skorajda ni, tudi kupcev je bilo manj.
Še konec osemdesetih let jih je obiskalo skoraj 1600 kupcev na dan
25. maja 1963 je najsodobnejša jugoslovanska veleblagovnica odprla vrata. Nekoč je bila pravi zgled tekstilne trgovine. Ustanovljena je bila kot prodajni servis v okviru Poslovnega združenja proizvajalcev tekstila in konfekcije predvsem z namenom drobne prodaje blaga v lastni prodajni organizaciji. V letu otvoritve je Modno hišo obiskalo 311 tisoč kupcev ali povprečno 1666 na dan, leta 1988 pa 1594 kupcev na dan, lahko preberemo v Večerovem članku iz tega leta. V času, ko je bil direktor Alojz Vigele je merila 2836 kvadratnih metrov, ob otvoritvi 1644.
Že v času prvega direktorja Viktorja Krajnca so bili odprti novi prodajni prostori Modne hiše. Leta 1970 so bile montirane pomične stopnice, ki so povezale zgornjo in spodnjo etažo.
Morda dobijo Mariborčani vzporednico Maxija v Ljubljani
K ugledu trgovine so v preteklosti veliko prispevale velike izložbe, ki jih je nekoč urejala cela ekipa aranžerjev. Izložbe so pomembne, ne samo za trgovca, pač pa za podobo mesta. "Maribor izgublja sedaj, še veliko bolj pa je v preteklosti, ko je Modna hiša izgubila svoj blišč. Nekoč je imela Modna hiša ekipo aranžerjev, ki so imeli nagrajene izložbe tudi v tujini in so bili pravi entuziasti in je bilo veselje, ko si pogledal v Modni hiši izložbe. Bila je prava paša za oči in je imela izložba svoj namen. Stopil si v trgovino prav zaradi izložbe. Zadnja leta pa v teh prostorih, kjer so se zamenjali tudi lastniki, je bila izložba zanemarjena. Želeli smo da bi naši dijaki, ki ustvarjajo v aranžerskih delavnicah, ustvarjali lepše izložbe in lepšo podobo prodajalne in Maribora, pa pri lastnikih ni bilo posluha. Smo pa sicer z njimi dobro sodelovali, dobili smo tudi precej aranžerskega materiala. Verjamem, da s tem ko se ena zgodba konča se bo odprla druga zgodba in bo prišel drug ponudnik, da bomo Mariborčani dobili kakšno vzporednico Maxija v Ljubljani," je optimistična ravnateljica Srednje trgovske šole Maribor Tanja Lakoše, da bo Maribor dobil svoj blišč, ki ga potrebuje.
Še posebej pomembne so bile trgovke, ko ni bilo moč kupiti nogavic. Spomini Zdenke Simonišek: "Imeli smo službo v res ugledni veleblagovnici, plače so bile dobre"
"Moje delo v Modni Hiši, se je začelo v juliju 1975 leta, ko sem postala ena izmed njihovih vajence«, katerih ni bilo malo in kakor so nas takrat imenovali. Redno zaposlitev kot prodajalka sem nastopila takoj po zaključku Trgovske šole, po maturi leta 1978 na oddelku ženskega perila. Moja služba v Modni hiši je trajala celih 35 let, vse do leta 2010, ko so našo komercialno službo, v kateri sem delala zadnjih 22 let prenesli v Ljubljano. Nikoli, res nikoli si nisem niti v sanjah predstavljala takšnega konca. Modna hiša je bila moderna in sodobna, Modna hiša je bila vodilna v modi in kvaliteti, Modna hiša je slovela po dobrih prodajalkah in prodajalcih, Modna hiša je bila za nas služba in dom. Vsi zaposleni smo bili več kot zadovoljni v tistih še pravih časih, imeli smo službo v res ugledni veleblagovnici, plače so bile dobre. To so bili časi, ko se je še delil dobiček in naš takratni direktor (g. Viktor Krajnc) ga je z nami delil z veseljem. Časi so se počasi pričeli spreminjati, z njimi pa so pričele propadati tudi trgovine, med njimi največje kot so bile Jeklotehna, Merkur, Kvik, Vema… Modna hiša je edina preživela vse te čase do zdajšnjega žalostnega konca, čeprav je zadnjih deset let vidno propadala. K temu so svoje seveda doprinesla tudi različna vodstva, ki so se v njej kar pogosto menjavala in seveda različni prodajni interesi, ki se niso vedno izkazali za najboljšo rešitev. Zagotovo pa ima svojo težo tudi dejstvo, da smo bili zaposleni zelo pripadni svoji Modni hiši, in še posebej ponosni nanjo, ko nas je kdo vprašal, kje smo zaposleni. Imeli smo veliko strank, stalnih, občasnih, velikih in malih. Radi smo imeli vse, oni pa nas.
V tistih časih smo doživljali res tiste taprave razprodaje. Zjutraj še pol ure pred odprtjem trgovine je bilo pred vrati "črno" ljudi. Pred prazniki, sploh decembrskimi se je prodaja močno povečala že v začetku novembra. V vrsti za plačilo pred blagajno je stalo tudi več kot 20 ljudi naenkrat. Zelo pomembne pa smo bile prodajalke nogavic v času krize, ko se le teh ni dalo dobiti. Takrat so nas poznale in bile še posebej prijazne tudi tiste "dame", ki nas sicer nikoli niso...
Nekatere stranke so bile v Modni hiši tako domače, da nismo poznali samo njih, ampak še njihovo kuhinjo, otroke in vnuke. Učili so nas, da smo morali biti tudi malo psihologa, včasih smo že na vhodnih vratih ugotovili kakšen dan ima stranka, ki je vstopila. Skupaj z njimi smo doživeli veliko lepih stvari. Delili smo veselje, kdaj pa tudi žalost. Žalost nas vseh nekoč tam zaposlenih pa se nas je ponovno dotaknila prav v teh dneh, ko je v medijih prebrati o dokončnem slovesu nekoč res slavne Modne hiše. To slovo ni enostavno, težko se je po vseh teh letih sprijaznit z njim, še manj pa z dejstvom, da je res dokončno … Verjamem pa, da bo ostala za vedno v srcih vseh nas, ki smo biti tam zelo dolgo zaposleni in pa tudi naše drage stranke zagotovo ne bodo pozabile naše in njihove Modne hiše," je ob zaprtju za Večer zapisala Zdenka Simonišek.
