Barbara Bradač
Trgovinica za dušo v središču mesta, kjer vsak najde ustvarjalni navdih in še tisti zadnji manjkajoči del, da lastno ustvarjeni izdelek zasije. Trakovi, gumbi, našitki, elastike, sukanci, robni trakovi, čipke, zadrge, vrvice, škarje, blago za dom, več kot sto različnih prejic in volne, pletilke, kvačke, pa tudi že izdelani dodatki, ki polepšajo dom, skodelice, krožniki, košare, blazine. Tu so drobne stvari tudi popravili. Zadnje čase so se reševali s pleteninami, ki so jih pletli sami. Trgovina, ki s šivanko, nitjo in gumbi ter zlatim napisom na pročelju daje vedeti, da je tu doma ustvarjalnost. Sedaj v njej prednjačijo rdeča barva in božično-novoletni motivi.
Več razlogov je, zakaj nežna in umirjena Mariborčanka Nada Ivanovič tik pred letošnjimi božičnimi prazniki zaključuje, kot pravi, naporno in izčrpavajočo, a navdihujočo in ustvarjalno poslovno pot. Dve zaposleni, ki sta z njo že 21 let, bosta delo morali poiskati drugje, Ivanovičeva pa po 40 letih delovne dobe odhaja v pokoj in zapira vrata trgovine, nikomur je ne bo predala: "Vem, koliko dela je z njo, in vem, kakšni poslovni časi so, in ti niso lepi. Imela bi slabo vest. Takšna pač sem."
"Rada bi z mirno vestjo in dvignjeno glavo zaprla vrata. Navijajte zame"
Vse manj turistov in posledica pomanjkanja parkirnih mest
"Za en mesec sem prejela račun za elektriko v znesku 970 evrov. Sem jih vprašala, ali so se zmotili. Vsi stroški rastejo. Nemogoče je tako naprej shajati. Domačini nas radi obiščejo, a samo to je premalo. Turistov, ki bi kaj kupovali, je malo, le tu in tam v trgovino zavijejo individualni gostje. Ti, ki mesto obiščejo v skupinah, pa ne nakupujejo, saj niti ne morejo, ker ne morejo zapustiti skupine. Jih pa vidimo, kako hitijo proti Glavnemu trgu in proti Stari trti. Ker ni bilo turistov, smo ukinili turistični program. In še nekaj zapišite, prosim. Vse manj parkirnih mest v središču odvrne mnoge moje kupce. Stranke mi povedo, da imajo rade mojo trgovino, samo da ne bodo treh krogov po mestu naredile, da najdejo parkirni prostor, da bi pri meni kupile okrasno blazino, gumb ali sukanec," pripoveduje in doda, da vsi pač ne parkirajo radi v garažni hiši. Pomemben razlog je tudi, da bo izpolnila pogoje za upokojitev, a če bi bila prodaja dobra, bi še vsaj dve leti ostala, doda.
Pred 31 leti je odprla prvo malo trgovinico na Taboru, samo z volno in pozamenterijo. "Takrat je bilo težje kaj kupiti kot danes, veliko sem sama zašila in spletla. Pred tem sem devet let delala v Metalni kot tajnica. Mama je bila nad mojo odločitvijo skeptična. Ampak Metalna je dve leti kasneje propadla, jaz pa sem še tu. Neki notranji glas me je pravočasno opozoril, naj sledim temu, kar imam rada. Predvsem pa brez podpore moža ves ta čas ne bi zdržala," razlaga.
Plete se mnogo manj
Nada Ivanovič pravi, da je danes volna pasé, le redkokdo jo še kupuje. Tistih nekaj pa raje preko spleta. "Začeli smo prodajati pletene dodatke, kot so šali, rokavice, pletenine, da sem lahko spet zaživela. Izkazalo se je, da si ženske še vedno rade kaj privoščijo. Ko se je v Mariboru odprla trgovina z metrskim blagom, ki ni v mestnem jedru, čez noč nisem več prodala enega metra blaga, zato smo začele šivati lastno kolekcijo predpasnikov, blazin, tekačev, da smo porabile zaloge," opisuje.
Plete se mnogo manj, saj mlajši raje kupijo že gotov izdelek. "Porušilo se je ravnovesje in danes so materiali dražji kot izdelki. Ne vem, zakaj je tako. Ampak veste, ko si ogrneš šal, ki si ga sam spletel, je občutek toplejši. Ko vnučku podariš spletene nogavičke, je v njih tudi tvoja dobra energija. Pletenje je uporaben hobi in sproščujoč kot joga," pravi Ivanovičeva. Na sploh opaža, da ljudje vse manj sami kaj naredijo. V tej branži opaža, da vsi bijejo bitke, ne samo ona, in da so prvi na udaru posledic draginje.
Gumbi so njena prva ljubezen
Čeprav so bili njeni začetki volneni, so njena prva ljubezen gumbi. "Vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost, tako kot ljudje, in vsak pristaja samo tja, kamor mora pristajati. Rada imam drobne stvari, ki človeku bogatijo dušo. Čeprav veste, tudi gumbi se več ne prodajajo, moda je danes drugačna, brezgumbna." V preseku treh desetletij ocenjuje, da je zdaj najtežje, ne samo ker je ob zaključku vedno čustveno, navade in odnos kupcev so se v tem času močno spremenili. "Cel svet imajo na dlani in vidijo nekaj na spletu, potem pa pričakujejo, da bo trgovina vse to tudi imela. To je neizvedljivo."
Hvaležna je najemodajalcu, odvetniku Samu Kolniku, da ji je pred štirimi leti dal priložnost, da je vnesla življenje v hišo v Gosposki ulici, v lokal, ki je bil vrsto let prazen. Pred tem se je večkrat selila. Nagovarjali so jo, da bi trgovino odprla tudi v Ljubljani: "Nisem mogla. Jaz imam Maribor enostavno rada." Kar nekaj neplačanih računov se ji je nabralo, nekateri so še iz koronskih časov, ko je bila trgovina pet mesecev zaprta. Vesela bo vsakega obiska do 24. decembra, do 13. ure. Da bo lahko brez dolgov zaprla vrata, ker si le to želi ob koncu. "Rada bi z mirno vestjo in dvignjeno glavo zaprla vrata. Navijajte zame," še reče.
