Preden so obiskovalci 11. Operne noči zasedli stole in preden je pod taktirko Simona Krečiča zazvenel prvi orkestrski ton, se je v ozadju odvila prava logistična operacija, v kateri je sodelovalo več kot sto ljudi.
Promenada mariborskega Mestnega parka je že od zgodnjega jutra živela drugače. V parku so hiteli tehniki, organizatorji in drugi delavci, na odru so mojstri luči in zvoka preverjali še zadnje kable in nastavitve. Na dan operne noči je park spominjal na veliko gledališko zakulisje pod odprtim nebom. Delavci so postavljali stole, garderobe in prostore za nastopajoče, zapirali posamezne dele prizorišča, medtem ko so organizatorji usklajevali še zadnje podrobnosti enega največjih kulturnih dogodkov v mestu.
"Zadnje dni so potekale predvsem priprave prostora, košenje, urejanje parka, da je lahko ta množica sploh prišla v Mestni park. V četrtek smo postavili oder, v petek so prišli zvok in luči, postavljalo se je zaodrje, garderobe, backstage," je med hitrim pregledovanjem prizorišča razlagal Mitja Špes, predsednik društva Ezl-ek in eden ključnih soorganizatorjev Operne noči. Poleg tehničnega dela so potekala še usklajevanja z nastopajočimi, pokrovitelji in partnerji dogodka, organizatorji pa so skrbeli tudi za promocijo, protokol in varnostni načrt. Da je vse teklo gladko, je skrbela velika ekipa. "Operativno je delalo vsaj 80 ljudi, dodatnih 50 pa jih je sodelovalo pri spremljevalnih dogodkih" je povedal.
Poseben del Operne noči je bila večerja za pokrovitelje in sponzorje, za katero so po dveh letih premora znova poskrbeli mentorji in dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor. Ko smo dijake in mentorje obiskali v četrtek dopoldne, je v šolski kuhinji že vrelo od dela.
Dišalo je po rački, omakah in sladici iz bezga, jagod in rabarbare. Dijaki so rezali kožo račjih prsi, pripravljali omake, kuhali štruklje in sestavljali sladice, medtem ko jih je mentor Darko Marin usmerjal skozi posamezne kuharske postopke. "Za takšen dogodek se priprave začnejo precej prej. Najprej sestavimo jedilnik, pazimo, da se ne ponavlja, da je sezonski in da uporabljamo čim več lokalnih sestavin. Ko imamo živila, se začnejo priprave, ki vzamejo ogromno časa," pojasnjuje Marin.
Za mlade bodoče kuharje je bila to dragocena izkušnja. Rok Žnidarič je povedal, da je bil to zanj prvi takšen večji dogodek, pri katerem se veliko naučiš tudi zunaj šole in pri katerem moraš imeti pravo "mentaliteto in umirjenost". Mihael Adeva Horvat je medtem previdno zarezoval v račjo kožo, dovolj natančno, da je naredil zareze, a ni poškodoval mesa. Račje prsi so začinili s soljo, poprom, svežim timijanom in maslom, jih vakuumirali ter počasi kuhali v sous-vide napravi, tik pred postrežbo pa še zapekli in servirali z omako. Nik Štekar je pripravljal sladico, za katero je potreboval bezgovo osnovo s smetano, mlekom in vaniljo, ki jo je bilo treba infuzirati, da sta se iz nje izločila polna aroma in okus. Posamezne komponente sladice so zamrznili, naslednji dan pa jih na prizorišču natančno sestavili na krožnike.
Poleg tega so pripravili sirove štruklje, omake in predjed z dimljeno potočno postrvjo, rdečo peso in drugimi sestavinami. Veliko dela je bilo tudi z osnovami za omake, ki so jih več ur reducirali. Tudi ajdov kruh z orehi in olivno bageto z rožmarinom so spekli sami.
Dijaki niso skrbeli le za pripravo hrane, temveč tudi za strežbo, ki je na takšnem dogodku enako pomembna kot kuhinja. Prav pri serviranju so se pokazali njihova zbranost, usklajenost in občutek za gosta, saj je moralo vse teči hitro, mirno in brez vidnih zapletov. Ob tem niso skrbeli le za kuhanje, temveč tudi za strežbo na samem dogodku.
Ravnateljica Sonja Porekar Petelin je poudarila, da so takšni projekti za dijake dragoceni prav zato, ker jih postavijo v realne situacije zunaj učilnic: "Ne gre za običajno učno uro, ki se začne in konča po urniku, temveč za dogodek, pri katerem se lahko marsikaj spremeni, zato morajo biti dijaki prilagodljivi, zbrani in pripravljeni sodelovati z drugimi." Sodelovanje pri Operni noči je hkrati tudi priznanje šoli in priložnost, da se mladi pokažejo v lokalnem okolju, mesto pa vidi, kakšne poklice in znanje razvijajo bodoči kuharji in gostinci.
