Branka Bezjak
Skozi pogovor z Majo Furman je minulo sredo na dogodku v sklopu prireditev Večer v živo Arne Hodalič popeljal v svoje življenje preko zgodb iz avtobiografske knjige. Skupno jih je v njej 23, to so najodmevnejše reportaže, avanture pri potovanjih po skritih kotičkih našega planeta, razni projekti, tudi avtobiografski utrinki ... Že v uvodu pa je izpostavil, kako veliko in pomembno vlogo je pri nastanku knjige imela njegova partnerka, prav tako priznana fotografinja Katja Bidovec: "Najprej me je 'zbrcala', da sem se sploh lotil, potem tudi prevzela vsa administrativna dela, ki jih, zlasti če knjigo izdaš v samozaložbi, ni malo, da sem se jaz res lahko posvetil pisanju." Tudi ta večer je skrbela, da je projekcija slik sledila pogovoru.
"Od svetlobe smo fotografi odvisni pri svojem delu, svetloba je tudi sinonim za življenje," je še pojasnil naslov knjige Moje svetlobe. V njej je tudi prigoda, da so ga že po enem dnevu služenja vojaškega roka razglasili za popolnoma nesposobnega. "Že od nekdaj nisem maral avtoritet," je dodal. Potem je odšel v Indijo "se iskat", da bi razmislil o svoji prihodnosti. In prav tam je zakoličil svojo prihodnost. Kajti njegove fotografije so požele navdušenje, dobil je plačilo in tudi nova naročila za potovanja oziroma delo. Je bila to sreča? "Ne verjamem v srečna naključja, prej obratno. Eden mojih najljubših citatov je, da je sreča zgolj statistični rezultat trdega dela. Več ko delaš, več izjemnih ali nenavadnih stvari se ti bo pripetilo," je pojasnil.
Vstaja že ob četrti uri zjutraj, ko je najbolj kreativen za pisanje, nato okoli sedme ure začne pripravljati zajtrk, saj zelo rad kuha. "Ne vem, ali je dobro, zmeraj je tudi nekoliko drugače, ker eksperimentiram, imam pa veselje do tega," se je pošalil. Tudi v knjigi je nekaj njegovih receptov in predlogi, katera glasba naj se posluša ob branju knjige.
Da so bili nekoč zlati časi žurnalizma, je dejal. Denimo, ko je imel ekskluzivno priložnost narediti intervju z Marino Oswald, soprogo Lee Harveyja Oswalda, ki je izvedel atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. "Reportaže so se delale povsem drugače kot danes. Da sem lahko nekatere zgodovinske fotografije presnel, sem moral osebno v knjižnico v Washington in še kam, danes so nam na dosegu roke, le nekaj klikov stran," je ponazoril. Med zgodbami, ki jo popisuje v knjigi, je potovanje z nomadi, ki selijo trop okoli 4000 severnih jelenov po zamrznjenih ruskih stepah. "Pri tem naredijo tudi 700 kilometrov. Nekaj dni hodijo, nato se utaborijo za par dni, potem spet hodijo, ker preveč časa vzame urejanje tabora. Več mesecev se ne umivajo, ker je tako mrzlo," je pripovedoval.
Posebna izkušnja je bilo tudi druženje z indijanskimi šamani skrivnostnega ljudstva Kogi v visokogorju Južne Amerike. "To je ljudstvo, ki ne sprejema nobene civilizacije, zato je bila že pot do njih dolga. Na koncu je bilo treba šest ur peš hoditi čez Ande. In sem res pomislil, ali bo vredno truda, kajti danes se marsikje dogaja, da ti prodajo 'plesno skupino'. Da se samo oblečejo za nastop, uprizorijo predstavo, dejansko pa ne živijo več tako. Tukaj je še vse zelo pristno," je razložil.
Zato, ker je že veliko etničnih skupin ogroženih, sta si s Katjo Bidovec zadala projekt fotografiranja staroselcev v njunem mobilnem studiu. "Tudi če ne bodo izginila fizično, bodo zagotovo izginili njihovi običaji, tradicija in navade. Zato sva predana temu - ne glede na težave," je še dodal. In da bi še enkrat izbral takšno življenje. Njegovo vodilo namreč je vse od takrat, ko se je "našel" v Indiji: Delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati! Za konec pa je poudaril, da ne glede na to, kje vse je bil, je zanj Slovenija pravi raj: "Premalo se zavedamo, v kakšni državi živimo."
