Najbrž malokdo ve, da sredi Maribora stoji lev. Otroci ga poznajo in pogosto zajahajo, čeprav večina ne prepozna divje živali. Zver je brez repa in grive, a če pogledate od blizu, je mogoče razbrati obrise velike mačke. Na severnem delu Slomškovega trga stoji iznakažen kip antičnega leva neznanega izvora iz 2. ali 3. stoletja, ki so ga našli v reki Dravi pri Dupleku.
Umetnostni zgodovinarji leva uvrščajo med umetniške sledi Maribora do konca 19. stoletja. Maribor se je zunaj mestnega obzidja začel urbanistično razvijati šele sredi 19. stoletja. Ni presenetljivo, da v to široko kategorijo spadajo tudi starejša dela in da je večina umetniški sledi iz obdobja do konca 19. stoletja zgoščena v starem mestnem jedru. V tej starejši umetnosti prevladujejo religiozne vsebine, arhitekturna plastika, stebri, znamenja, poslikave in okraski. Meščani so pozornost posvečali svojim nagrobnikom, znamenjem lastništva. Uporabljali so zlasti kamen, trden in trajen material.
Realistično upodobljeni meščani
O levu velja omeniti še legendo, po kateri naj bi to bila upodobitev tistega leva, ki se je priklatil v mesto iz bližnjih gozdov in vdrl v grobnico župnijske cerkve. Možna je tudi interpretacija, da so meščani s postavitvijo leva želeli simbolno poudariti trdnost mestne obrambe, saj so leve takrat pogosto postavljali kot čuvaje pred vhode stavb. Skulptura je izdelana iz pohorskega marmorja, ki so ga pridobivali v bližini Šmartnega na Pohorju.
Nasproti leva na Slomškovem trgu, kjer je bilo nekoč pokopališče, je ohranjenih dvanajst nagrobnikov, pritrjenih na zunanjost cerkve. Na enem od teh "so realistično upodobljeni meščani, moški v plašču in dve meščanki. Vidi se, kako so bili premožni ljudje takrat oblečeni," pojasnjuje Brigita Strnad, muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) in vodja pedagoškega programa. "Premožnejši so si lahko naročili večji in bolj bogato okrašen nagrobnik, revnejši manjšega in skromnejšega."
V obdobju baroka je bilo zelo priljubljeno postavljanje kiparskih del v hišne niše. To so bile pogosto Madone, recimo avtorja v Vetrinjski ulici 14. Med poslikavami, prav tako v Vetrinjski ulici, Strnadova izpostavi podobi moškega in ženske, predvideva se, da sta bila lastnika, ki sta tam živela. Hiša v Vetrinjski ulici 16 je glavna stavba nekdanjega Salzburškega dvora v Mariboru, ki je imel upravno in gospodarsko vlogo. Okoli leta 1720 je stavba prešla v posest plemenitih Filipičev, ki so jo prezidali v reprezentančni stanovanjski objekt, v katerem se je zbirala mariborska salonska družba. Okoli oken je štukaturna ornamentika, v kateri izstopata žensko in moško doprsje, obdano s cvetjem.
Mit o rdečelasih ljudeh
Med zanimivimi deli je tudi Personifikacija štirih letnih časov Jožefa Kolbla v Gosposki ulici 5, na hiši iz leta 1879, ki jo je zgradil lectar in mestni sodnik Franc Jožef Wibmer. "Pari ženskih figur z oblačili, pričeskami in predmeti poosebljajo pomlad, poletje, jesen in zimo. V medaljonih sta upodobljena moška portreta v medaljonih, ki bi lahko predstavljala hišna lastnika," razlaga muzejska svetovalka.
"Krožil je mit, da so v tej lekarni rdečelase ljudi ugrabili in iz njih delali zdravila"
Ker se je v hiši na Glavnem trgu 12 od sredine 18. stoletja do leta 1958 odvijala lekarniška dejavnost, so fasado bogato opremili s poslikavo, ki je opozarjala na lekarno, je v zloženki, ki jo je na temo umetniških sledi do konca 19. stoletja izdala UGM, zapisala Polona Vidmar. Med motivi so rogovi obilja, vaza z zelmi in plodovi ter Higieja in Panakeja, grški boginji zdravja in zdravil. Upodobljena kača, ki pozimi otrpne in se skrije pod zemljo, spomladi pa oživi, kakor da bi ozdravela, je še danes Higiejin atribut. "Krožil je mit, da so v tej lekarni rdečelase ljudi ugrabili in iz njih delali zdravila," Strnadova povzame zgodbo, ki jo je slišala od neke starejše, rdečelase Mariborčanke.
Znamenja kuge, poplav in požarov
Ker so Maribor pretresali in ogrožali kuga, poplave in požari, so spomenike postavljali tudi v zaščito in opomin na te dogodke. Kužno znamenje, katerega replika stoji na Glavnem trgu, je gotovo med bolj znanimi. Leta 1681 so sredi trga postavili Marijin steber kot obeležje kuge, ki je terjala življenja četrtine ali vsaj petine prebivalcev, in ga leta 1743 nadomestili z bolj reprezentančnim znamenjem z Brezmadežno na visokem stebru in osmimi svetniškimi skulpturami na podstavkih. Postavljanje tovrstnih stebrov je bilo tedaj v avstrijskih in južnonemških deželah močno razširjeno, razlogi pa so bili zatekanje prebivalstva k Mariji in svetnikom pred vojnami, turško nevarnostjo in kužnimi epidemijami.
Ker so ognjeni zublji večkrat skoraj v celoti upepelili mesto, so na Grajskem trgu postavili uvit steber z zavetnikom pred požari sv. Florijanom. Za odvrnitev poplav so postavili znamenje s kipom sv. Janeza Nepomuka, zavetnika vseh, ki imajo opravka z vodo, pri lesenem dravskem mostu in blizu sedanje brvi. Tako kužno znamenje kot Nepomuk sta najbrž delo kiparja Jožefa Strauba.
Naslednjič o sodobnejših delih
Naslednjo soboto bomo v seriji člankov o spomenikih v Mariboru predstavili sodobnejše umetniške sledi v mestu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
