P. V.
V newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) so ga razstavili že leta 1971, ko je šele postajal del naše vsakdanjosti. Danes, 9. maja, na dan zmage, so "odprli" K67, ikonični kiosk industrijskega oblikovalca Saše J. Mächtiga na ploščadi pred Umetnostno galerijo Maribor. Tokrat je služil kot priložnostna muzejska trgovina, v njem so razstavili nekaj izvodov monografije o tem legendarnem artefaktu. V prihodnje naj bi se selil po mestu in tako torej ohranjal mobilnost, ki je vpisana že v njegovo zasnovo, ob reprezentativnih dogodkih bo služil kot "pojavno okno" oziroma "pop-up točka".
Kiosk pred UGM je bil - kot skoraj vsak predmet s historično vrednostjo, ki ga razstavijo v muzeju ali galeriji - restavriran. Samo da restavratorskega dela niso opravili na zavodu za varstvo kulturne dediščine, temveč na Tehniškem šolskem centru Maribor, in sicer pri predmetu avtoličarstvo. Kot je povedal učitelj praktičnega pouka Dušan Merklin, bo tako prenovljen kiosk zdržal vsaj deset let, kolikor pač zdrži dobra karoserija, le da tukaj ni nevarnosti, da bi podvozje rjavelo.
Primerjavo z avtomobili je v inspirativnem predavanju v petek popoldan v viteški dvorani UGM in v pogovoru pred otvoritvijo kioska v soboto dopoldan vzpostavljal tudi Saša J. Mächtig. Nastal je v obdobju, ko so prišli na trg tudi legendarni majhni avtomobili (fiat 400, mini cooper) in obe enoti sta generirali eno delovno mesto (za šoferja ali prodajalca). "Kiosk je avtonomna enota, tako kot avtomobil," je rekel oblikovalec. Mimogrede, tudi dijaki in dijakinje, ki so prenavljali kiosk, so ga začeli hitro uporabljati na pravi način, med odmori so v njem vzpostavili "trgovino".
Mariborski razstavni kiosk je rdeč, takšen, kot so bili prvotni proizvodi. Kasneje so bili, če so tako želeli kupci - industrijsko oblikovanje ima naročnika - kioski tudi v drugih barvah. Rdeča barva kioska ni bila "komunistična barva", bila pa je "komunalna barva", Barva, ki označuje ključne točke v prostoru in jo takoj zaznaš. Dokler so bili poštni nabiralniki še pomemben faktor, smo jih našli zaradi izstopajoče barve. V Angliji je bila komunalna barva - nabiralniki, telefonske govorilnice, avtobusi - rdeča. Barvi kioska se reče "traffic red", gre torej za barvo, kakršna je na semaforjih in prometnih znakih in pomeni "stop!", "ustavi se!". K67 je (bil) točka, na kateri se ustavimo, če hočemo kupiti časopis, cigarete, sladoled, čevapčiče ali rože. (To je samo nekaj značilnih rab K67.) Zdaj se bomo na tej točki ustavili, da bi si ogledali našo kulturno dediščino.
Prenova kioska je nastala v okviru mestnega participativnega proračuna na pobudo Tanje Cvitko. Podžupan in "mestni arhitekt" Gregor Reichenberg je na otvoritvi delil misel, da je Mächtigov kiosk "moderen in moden hkrati" in da bi lahko nastal tudi "včeraj ali jutri".
Oba dogodka s Sašo J. Mächtigom sta bila odlično obiskana in obakrat je lahko publika začutila, kako se živa osebnost oblikovalca in živost njegovega oblikovalskega izdelka medsebojno oplajata. Več pa v intervjuju z letošnjim Prešernovim nagrajencem Sašo. J. Mächtigom, ki ga bomo objavili v naslednjem tednu.
