Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Predrag? Prestar? S premrzlo vodo? Ali najlepši kotiček našega mesta? Mariborski otok je spet zaživel v svoji 97. poletni sezoni! Staro in mlado, domače in tuje se je prvi dan zgrnilo na najstarejše mestno kopališče v Sloveniji. Ni ravno pokalo po šivih, kljub že dopoldanski 30-ici v zraku je bilo opoldne po okoliški zelenici še veliko prostora. "Ob sobotah in med tednom dopoldne gneče ni," poznavalsko pripomnita zakonca Neuberg, Bogomira in Milan: "Včasih smo pa tu ležali telo ob telesu. Po 2000 nas je bilo. Pa nič nas ni motilo ... Drugi časi pač, vsi smo bili enako revni ... Zdaj se mi pa nekateri čudijo, češ, zakaj hodim na otok."
"Nekoč smo ležali telo ob telesu, 2000 nas je bilo, zdaj pa se mi čudijo, zakaj pridem."
Dobro vesta, kaj govorita. Malodane odkar je otok postal kopališče, sta njegova redna gosta. In kot bi se predhodno dogovorili, naletim nanju. Milan od nekod potegne črno-belo fotografijo, na njej pa trije fantje: "Prav na tem mestu, kjer zdaj stojimo! Jaz, brat in prijatelj! Leto 1944!" Že se naveže, da je na fotografiji star 9 let, da je že hodil štiri leta v nemško šolo in da je celo spoznal Hitlerja, ko ga žena - kot to žene pač storijo - prekine: "Daj no, Milan, ni zdaj to tema!"
Ko se Nemec priduša nad ceno
Pa da ne boste mislili, da Nemci še zdaj ne pridejo kaj naokrog. Alfons iz Amberga (pri Regensburgu oziroma češki meji) je z avtodomom taboril pri Koblarjevem zalivu, ko je spontano ugotovil, da je kopališče odprto. Okolice ne more prehvaliti, ampak ... Ob pogledu na cenik - celodnevna vstopnica za odrasle ob vikendih stane 9 evrov - se je malo namrdnil. Pa ga izzovem, če smo celo Nemcem predragi? "Ja, ker je treba vse še dodatno doplačati ... Ležalnik 3 evre, senčnik 2,5 ... In potem to že precej nanese. Pri nas, v Ambergu, bi za to dal 5, 6 evrov," primerja. Pa še nečemu se je začudil - da voda v največjem bazenu ne seže prek 1,6 metra.
A to ima zgodovinsko razlago, mi povesta Neubergova, ki poznata kopališče v detajle. Spomnita se še vzdevka otok kač, pa 10-metrske skakalnice v prvi različici kopališča, tukajšnje prve nudistične plaže v Jugoslaviji v 80-ih, pa tudi zajezitve Drave zaradi gradnje hidroelektrarne v Zlatoličju konec 60-ih. In od takratnih težav skrajšanje in nižanje glavnega bazena. "Ko so zajezili Dravo, se je dvignil nivo podtalnice in so v bazenu zaplavale ribe iz Drave," razložita: "Bazen so zato dvignili in skakalnica ni bila več mogoča, pa tudi skrajšali so ga s prvotnih 50 metrov."
Popolna lokacija za - akvatlon!
In ... to je bila verjetno največja posodobitev otoka v stotih letih. "Še dobro. Kaj pa bi naredili v takem lepem naravnem okolju? Akvapark?" navrže Gregor iz Sevnice. Torej ni ravno domačin, še vedno je tudi v svojih 30-ih letih, a ga otok že navdaja z občutkom nostalgije: "V lepem spominu ga imam že iz študentskih časov." In da ne boste mislili - ni prišel, ker bi stanoval v Mariboru in mu je otok blizu. Pripeljal se je iz Sevnice, v Celju pobral prijatelja Vida iz Velenja, na otok pa sta šla, ker ... "je idealen za akvatlon! Pet kilometrov, torej pet krogov po otoku, pretečeva, se stuširava, in nato preplavava 750 metrov! Popolna lokacija za to!" Ja, tudi gostje nas česa naučijo ...
Pivske steklenice iz Avstro-Ogrske
A da ne bi komu delali krivice ... Tudi manjša vlaganja ne ostanejo neopažena. Pred leti postavljen leseni podest še vedno drži, Gregor ga je opazil, Bogomira Neuberg pa skritizirala - kritike. "Da bi se kdo zaskalil?! Se spominjam pomislekov, da. Čista laž. Saj gre za ladijski pod!," brani upravitelje, njenemu možu pa se je vtisnila v spomin obnova betonskih tal ob nekdanjih lesenih slačilnicah. "Delavci so med obnovo našli stare, skoraj 100 let stare steklenice piva, kakršne so uporabljali še v Avstro-Ogrski! Neverjetno!" se je navdušil nad zgodovinskim reliktom.
Resda pa kot relikt iz nekih drugih časov izgleda določena infrastruktura. Za omenjene nekdanje lesene garderobe se čudita, da jih še nikdar ni zajel požar, saj da so "temirana bomba," prav modernih omaric tako za preoblačenje kot za odlaganje vrednih stvari pa bi si na aktualni različici kopališča najbolj želela. Kakšno rešitev se da celo prevzeti iz preteklosti, ugotavljata, in mi pokažeta streho kopališča: "Tam gori je majhen bazen, kjer se ogreva voda, ki priteka v otroški bazen. Nekoč se je na ceveh ogrevala tudi voda za tuš. Skratka, tudi če ni veliko denarja, se najde rešitve."
Za ženo pa - otroško karto
A med vsemi vprašanimi ni bilo nikogar, ki bi se mu - kot bi znali sklepati po spletnih komentarjih - zdela voda prehladna. Ali celo premrzla. Pa čeprav je kopališče odprto šele prvi dan. Se je pa našlo veliko drugačnih, pozitivnih komentarjev. Celo kak nepričakovan, nenavaden. "Že to, da so ob vhodu varnostniki oziroma več zaposlenih, mi je všeč. Daje nek občutek varnosti, sigurnosti," pove Celjanka Katja, ki z družino prav tako kampira "pri Koblarju" in je po priporočilu prijateljev otok obiskala prvič: "Lepo je, čisto, pokošeno, v osrčju narave, domačno. Malo smo že naveličani vseh teh modernih kopaliških centrov. Vsi so narejeni po istem kopitu. No, niti več ne hodimo vanje. Otok pa je še vedno pristen," je bil prvi vtis sogovornice, ki pa je možu že nosila mrzlo pivo, zato se je ni spodobilo več motiti.
Očitno je torej že mimo trenutek, ko bi - kot smo poslušali desetletja - veljalo kopališče povsem preurediti. Pri enih igra na nostalgično noto, pri drugih na naravno. Če pa se cena zdi previsoka, lahko poskusite, kot eden od obiskovalcev z ženo pri recepciji za prodajo kart: "Eno odraslo in eno otroško." Lahko si mislite, kako ga je pogledala. Žena. In receptorka.
