"V šoli se trudim, da bi imel vse ocene 5. Če kdaj dobim nižjo oceno, se počutim kot totalen luzer. Včasih jokam, včasih od žalosti kar pobegnem iz razreda. Učiteljica me sicer tolaži, da je to normalno, ker imam aspergerjev sindrom. A sošolke so kljub temu v takih momentih neprizanesljive: norčujejo se iz mene in mi pravijo, naj grem delat samomor. Boli me, da si kdo želi, da bi se ubil. Jaz si ne želim umreti." To je resnična zgodba slovenskega otroka, zapisana in zaklenjena v šolsko omarico na Glavnem trgu v Mariboru.
V sodelovanju z Unicefom Slovenija je Narodni dom Maribor ob evropskem tednu duševnega zdravja postavil 90 šolskih omaric, v katerih so zapisane resnične, a anonimne zgodbe otrok in mladostnikov, ki se soočajo z duševnimi stiskami. Projekt z naslovom Stiske iz omaric je del Unicefove kampanje, ki naslavlja perečo problematiko duševnega zdravja med mladimi.
Vsaka omarica – ena zgodba, en opomin
Vsaka omarica skriva anonimno izpoved otroka ali mladostnika – izpoved, ki bi zlahka ostala preslišana v šolskem hodniku, za štirimi stenami doma, ali v tišini otroške sobe. Nekatere pretresajo z opisom osamljenosti, druge z boji proti anksioznosti, depresiji, motnjam hranjenja ali samomorilnim mislim. Zgodbe so zaupali otroci in mladostniki sami, pa tudi šolski psihologi, terapevti in svetovalni delavci. Vsaka omarica simbolno predstavlja notranji svet posameznega otroka – svet, ki pogosto ostane zaprt, čeprav v njem vre.
Glavni trg v Mariboru bo do sobote, 25. maja, oder za tiho, a izjemno glasno sporočilo.
"Rad bi samo tišino. Kamorkoli pridem, je vse tako glasno. Glasni so sošolci, glasni so učitelji, jaz bi pa rad samo malo miru. Ko se s kom stepem, potem se me za nekaj časa izogibajo. Imam pa zaradi tega doma težave z mamo, ki mi potem govori, da naj bom samo takšen, kot so vsi ostali, naj bom normalen. Ampak jaz ne razumem, kaj to pomeni, ne razumem, kaj je narobe z mano ... Želim si, da bi mi kdo razložil, pokazal, kako naj se obnašam, da me bodo ljudje imeli radi ... Da bo mama mislila, da sem normalen in da bom imel kakšnega prijatelja. Vsaj enega. Tako sem osamljen ..." je zgodba enega izmed otrok, ki vsak dan tiho trpijo – pogosto neopazno, prezrto.
"Za mnoge omarica ni samo prostor za zvezke in malico, ampak je tudi skrivališče stisk, solz in tišine. Ko sem prvič prebirala te zgodbe, me je stisnilo. Pomislila sem: koliko takšnih zgodb je še nerazkritih, neizrečenih. Ko otroci in mladostniki enkrat spregovorimo o stiskah, mora biti pomoč takoj na voljo, zato poziv vsem, še posebej odločevalcem, da se povežete, združite moči in uvedete trajne spremembe, ki bodo mladim omogočile dostop do celostne podpore za duševno zdravje," je uvodoma povedala Nomi Hrast, Unicefova ambasadorka mladih.

Zakaj moramo odpreti omarice?
Cilj kampanje je spodbuditi odprto razpravo o duševnem zdravju in razbiti stigmo, ki jo še vedno spremlja in spodbuditi starše, učitelje ter druge odrasle, da otrokom namenijo čas, pozornost in odprta ušesa. Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija, opozarja, da se duševne stiske pri mladih pojavijo zgodaj – kar 75 % duševnih motenj se razvije do 25. leta starosti. "Pogovor se začne s preprostim vprašanjem: Povej mi, kako se počutiš?," je povedal.
Brezplačno spletno predavanje o vrstniškem nasilju
Unicef Slovenija bo v sklopu projekta Kako se počutiš? 3. junija pripravil brezplačno spletno predavanje za starše z naslovom Vrstniško nasilje: kako ga prepoznati, razumeti in kako ukrepati. Predaval bo socialni pedagog Samo Lesar, strokovnjak za delo z mladimi in soavtor projekta Povej! Spregovorimo o nasilju med otroki.
Ob odprtju je prvič uradno nastopila tudi Davorka Pregl, nova nepoklicna mariborska podžupanja, pristojna za šolstvo in skupnosti, ki je poudarila: "Pomembno je, da ustvarjamo skupnost, v kateri nihče ni sam. Pogovor o duševnem zdravju je nujen in neizogiben. Mladi pogosto iščejo pomoč v virtualnih okoljih, kjer pogosto ostajajo brez ustreznega, in še huje, z napačnim odzivom." Mestna občina Maribor sodeluje v evropskem projektu Smile, namenjenem sistemski podpori mladim na področju duševnega zdravja. Gostitelj razstave, direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina je ob tem dodal: "Vedno smo rekli, da so otroci naše največje bogastvo, pa se tega premalo zavedamo in kar še počnemo premalo je, da jih slišimo. S tem projektom, kažemo, da niso preslišani, a je treba to še intenzivirati."
Posebno umetniško noto kampanji daje sodelovanje s slovenskim umetnikom Evgenom Čopijem Goriškom, ki je s svojo prepoznavno estetiko prispeval k oblikovanju postavitve. Vsaka omarica tako ni le nosilka zgodbe, temveč tudi umetniški objekt, ki pritegne pozornost in vabi k razmisleku. Razstava bo na ogled do sobote – in morda je prav vsaka omarica priložnost za prvi korak: poslušati brez sodbe.
