"V današnjem položaju bi ji moral biti prvenstven socialni moment, ne pa tako pogostokrat naglaševani trgovski vidiki, na podlagi katerih so mestna podjetja priporočala mestnemu svetu celo prodajo stanovanjskih hiš v Smetanovi in Vrbanovi ulici, češ ker premalo prinesejo in ker najemnine ne dosežejo amortizacijskih stroškov." Zapis, ki zveni tako sveže, ni nastal na pretekli seji mariborskega mestnega sveta, ampak davnega leta 1935.
Takrat je bil Maribor, kot tudi dobršen del Evrope in sveta, že globoko v gospodarski krizi. Podjetja so propadala, ljudje so izgubljali zaposlitve in deložacije so bile tako rekoč na dnevnem redu, marsikatera družina se je morala preseliti pod oboke mostu, kjer so bile prepuščene na milost in nemilost vremenu. Sicer je občina gradila večstanovanjske hiše z majhnimi najemnimi stanovanji, da bi omilila stanovanjsko stisko, a marsikdo si ni mogel privoščiti niti teh stanovanj po najemninah, ki so jih predvideli občinski velmožje. "Danes niso časi, da bi javne samouprave, kakor je mestna občina, pri neobhodnih življenjskih potrebah svojega prebivalstva, kakor so stanovanja, računale trgovsko, marveč morajo upoštevati prvenstveno socialne prilike in življenjske pogoje svojih najemnikov."
Posebna zgodba so bila zasilna stanovanja, ki jih je mestna občina zgradila leta 1929 v Jadranski in Delavski ulici. To so bila majhna, enosobna stanovanja, s kuhinjo in sobo, s skupno vodo na hodniku. Skupna so bila tudi stranišča na hodnikih, ki so predvsem v poletnih mesecih tudi močno zaudarjala. Zavoljo tankih zidov je bilo v teh stanovanjih pozimi mraz, poleti pa huda vročina. "Najemniki v zasilnih stanovanjih so večinoma revni upokojenci, z redukcijo plač tako prizadeti nižji uslužbenci in delavci z minimalnimi prejemki, ki jim ne zadoščajo niti za najskromnejše vsakdanje življenje," piše Mariborski večernik Jutra oktobra 1935.
