Pivovarna je kmalu po prevzemu prenehala obratovati, dvorana Union pa je ostala do danes. Od izgradnje so imela v njej sedeže številna društva, tam so bili koncerti in nastopi kulturno-umetniških skupin. Do Maistrovega prevrata je bila večina prireditev v nemškem jeziku, odnosi med Slovenci in Nemci v Mariboru pa so bili še posebej zaostreni med obema vojnama - in tako je konec leta 1923 pred vrati (Götzove) dvorane Union pred koncertom Nemškega mariborskega moškega pevskega zbora (Männergesangenvereina) celo eksplodirala podstavljena bomba. "Nocoj krog pol 2. ure zjutraj je okolico Götzove dvorane prebudila močna detonacija, izvirajoča od eksplozije, ki se je slišala skoraj po vsem mestu. Preiskava je ugotovila, da je bil med zadnja vrata, ki vodijo iz dvorane na dvorišče, položen eksploziv. Vrata je popolnoma razbilo ter vrglo notranja vrata v dvorano, zunanja pa na dvorišče. Skoraj vse šipe na zadnji strani dvorane ter v bližnjih tovarniških poslopjih so popokale. Dvorana sama je popolnoma nepoškodovana in tudi zid ni nikjer trpel. Škoda je razmeroma zelo neznatna, vendar pa dovoljna, da se nocojšnja prireditev ne more vršiti," piše Tabor 31. decembra 1923.
Kasneje so ugotovili, da je šlo za nitroglicerin, ki naj bi bil v steklenici, obešeni med zunanja in notranja vrata, predvsem avstrijski časniki pa so o tem, lahko bi rekli celo terorističnem aktu, seveda pisali drugače: "Povsod se govori in piše o velikem atentatu na neko kavarno, v kateri so mirni Nemci pričakovali novo leto. Mrtvece in ranjencev v teh poročilih kar mrgoli. Izgleda, da so neresnična in gorostasna poročila od gotovih krogov namenoma lansirana v javnost," jih 4. januarja povzema Tabor. Kmalu so sicer aretirali nekaj osumljencev, vendar se je zanje izkazalo, da nimajo z eksplozijo nič, potem pa je zgodba o eksploziji počasi potihnila.
