Razloge za poimenovanje kabinske žičnice na Mariborsko Pohorje "vzpenjača" najdemo v zgodnjih tridesetih letih dvajsetega stoletja. Še pred dobrimi šestdesetimi leti so morali ljudje, če so hoteli smučati, najprej s smučmi na hrbtu gaziti po globokem snegu, urejenih in z ratraki steptanih prog takrat na Pohorju še ni bilo, in za trud so bili poplačani z nekajminutnim spustom v dolino. In potem so zadevo še nekajkrat ponovili. Zato so že s koncem dvajsetih let minulega stoletja mariborski smučarski navdušenci pričeli razmišljati o izgradnji vzpenjače. Načrt je bil, da na koncu Peker zgradijo železnico, ki bi smučarje na ene vrste vozičku s klopmi po tirih prepeljala do Bolfenka. Z vzpenjačo, kot so jih na nekaterih evropskih smučiščih že poznali. 16. decembra 1929 so v Mariboru ustanovili podjetje Pohorska vzpenjača, r.z.z.o.z. (registrirana zadruga z omejeno zavezo), in pričeli med Mariborčani zbirati deleže za izgradnjo.
Sredstva so se zbirala na posebnem računu Mestne hranilnice in vodstvo banke se je z javno izjavo zavezalo, da bo zbran denar namensko porabljen: "Podpisano ravnateljstvo izjavlja, da se bodo nalagali vplačani deleži na poseben zaprt konto pri našem zavodu ter se ne bo izplačalo s tega konta ničesar, dokler ne sklene občni zbor predmetne zadruge, da se zgradi vzpenjača na Pohorje ali da se članom vrne vplačani denar."
V prihodnjih letih so stekli pogovori z nekim švicarskim podjetjem za pričetek gradnje, a se je projekt izkazal za predragega in je do druge svetovne vojne zamrl. Že vplačane deleže v zadrugo je po vsej verjetnosti požrla druga svetovna vojna. (vid)
